Avtorica teksta in fotografij: Neca Galičič
Spomladi sem na socialnih omrežjih zasledila, da bo zopet potekalo tekmovanje Najboljši za volanom. Ker imam rada izzive in adrenalin, poleg tega pa me je dejansko zanimalo, kako uspešna sem v varni in spretni vožnji, sem se brez oklevanja prijavila in izpolnila spletni kviz. In seveda na vse skupaj pozabila. Konec maja sem prejela e-pošta – prišla si v naslednji krog, se vidimo na Vranskem.
Šok 1! Noro sem bila vesela priložnosti, da se bom lahko preizkusila v praktičnih izzivih, ki so jih za nas skrbno pripravili zaposleni v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem.
Polfinalni dan
je bil poln zanimivih preizkušenj, s katerimi so nas preizkusili na vseh področjih, ki so kakorkoli povezani z varno vožnjo in avtomobilizmom. Hvaležna sem bila za priložnost, cel dan sem zares uživala, pridobila nova poznanstva in nove izkušnje. Po končanem polfinalnem tekmovanju je potekala razglasitev. »Tekmovalka z najmanj doseženimi kazenskimi točkami in posledično zasedla prvo mesto je … Neca Galičič.« Kaj?! Resno? Se šalijo? V finale grem? Šok 2! Preprosto nisem mogla verjeti. Že tako je bil cel dan odličen, za po vrhu pa še novica, da se čez 14 dni vidimo ponovno na finalnem obračunu.
Ob povratku s tekmovanja so bili vsi domači navdušeni z mano. Začela so padati vprašanja glede nagrad. Hm, ne vem. Pogooglam, itak. Presenečena. Vse nagrade od prvega do zadnjega mesta so bile vrhunske, zato sem vsem rekla, da katerokoli nagrado dobim, bo krasno.
Prva nagrada – Ford Focus, kaj pa to?
O tem sploh nisem razmišljala, »ker itak nimam šans«. Da si na finalnem tekmovanju ne bi naredila sramote, sem v vmesnem obdobju potrenirala menjavo pnevmatike, namestitev zimskih verig na pnevmatike in vzvratno vožnjo s prikolico.
Finalni dan.
Zunaj sonce, vedela sem, da bo to en super dan. Ko sem se pripeljala na Vransko, je bilo že vse pripravljeno za zadnji spopad najboljših mladih voznic in voznikov v Sloveniji. Pri vhodu nas usmerijo k prijavam. Neca, prijavna številka 12 – moja najljubša številka. »Res? Je to kakšen znak?« Dan se ne bi mogel začeti bolje. Izzivi so bili super pripravljeni, uživala sem v družbi sotekmovalk i n sotekmovalcev. Zadnja preizkušnja za našo skupino je bila vožnja v realnem prometu. Prišli smo do štirih avtov, ki so nas čakali za opravljanje zadnje preizkušnje in inštruktor nas je vprašal, kdo želi avtomatika. Dva sotekmovalca sta se javila in odšla do izbranih avtov, ostala sta še dva – Focusa za najboljšo in najboljšega. Meni je bil dodeljen svetlo siv, na katerem so bile nalepke Najboljša za volanom. Ko sem se usedla vanj, me je spreletel poseben občutek – »zadnja si, ki voziš ta avto, preden gre v roke zmagovalki… kar lepo nastavi sedež in ogledala, mogoče jih potem ne bo treba…«
Po končanem tekmovanju je sledila razglasitev.
Edini cilj, ki sem si ga zastavila, je bil, da ne bi bila zadnja v finalu. In res sem bila vesela, ko so povedali, kdo je zasedel 10.mesto. Od tam naprej pa sem bila po vsaki razglasitvi bolj presenečena, da me še vedno niso poklicali. 3. mesto – še vedno nič. Torej ali sem zmagala ali pa sem druga. Noro, neverjetni občutki. V tistem trenutku sem si prvič ampak zares zaželela, da me razglasi kot zmagovalko, ker je v tem primeru 2. mesto najbolj nehvaležno. Tistih nekaj sekund se je vleklo kot 3 minute, pa vendar sem dočakala razglasitev in neverjetno novico – zmagala sem! Šok 3! Neopisljivi občutki.
Od tu naprej se je vse odvilo zelo hitro. Kar naenkrat sem imela pred usti mikrofone in pred obrazom kamere, čestitke so deževale iz vseh strani in v roke sem dobila ključe – avtomobilske ključe novega Forda Focusa, čisto novega, čisto mojega. Neverjetno. Sledilo je še fotografiranje in nekaj formalnosti in po kakšni dobri uri čas za odhod domov. »Ampak Neca, ti si prišla s svojim avtom – kako boš pa zdaj 2 domov peljala??« Iskreno najbolj hecna situacija, v kateri sem se znašla in na katero prej vsekakor nisem pomislila. Odločila sem se, da se seveda domov odpeljem z mojim novim Focusom, po mojega starega pa pridemo prihodnji dan.
Prvi kilometri s Fordom Focusom
Ko se je vse dogajanje v povezavi z izjavami, fotografiranjem in čestitkami končala in sem imela čas vse skupaj dojeti, sem bila zares vesela. Malce ponosna in zelo hvaležna! Za izkušnjo in za avto. Ko sem speljala iz Centra varne vožnje, nisem mogla verjeti, da je vse to res. Ni mi potrebno dodatno poudarjati, da sem bila nasmejana od ušesa do ušesa celo pot do doma. Prvih nekaj kilometrov sem se še privajala na novo sklopko, zavoro in noro mehek volan. Prijal mi je vonj po novem avtomobilu. Ko je po nekaj 10 kilometrih na avtocesti začetna evforija minila, sem v enem izmed predorov dojela, da ima Focus modro ambientalno osvetlitev. Svetlo modro – mojo najljubšo! Prav tako sem v predoru spoznala, da ima LED luči, ki same uravnavajo snope in moč osvetlitve. Neverjetno. Čisto nova dimenzija vožnje in udobja.
Ko sem se ravno vozila po vzhodni ljubljanski obvoznici, sem spoznala, da je klima zelo močna, usmerjena direktno vame in da me počasi že začenja zebsti. Tako sem se kot novopečena začasna lastnica vozila spopadla z vsemi gumbi, ki se jih običajno ne bi dotikala, in uspela zmanjšati in preusmeriti lepo ohlajen zrak. Zdaj se temu seveda smejim, ampak takrat mi je to predstavljalo prvi mini izziv. Po poti do Dolenjske sem nekajkrat začutila, da mi ‘nekdo’ obrača in občasno trese volan ter da se na ekranu črte barvajo oranžno in rdeče. Seveda mi ni bilo popolnoma jasno, kaj se dogaja, ampak do doma sem že uspela pripeljati. Vsa srečna ob prihodu domov sem ob parkiranju dojela še eno izmed novosti – kje je ročna zavora? Aja, elektronska.
Res presenečena nad Focusom
Iskreno sem bila po prvi vožnji tako navdušena in presenečena nad vsemi kvalitetami, ki jih ponuja Ford Focus, da sem komaj čakala naslednji dan, ko bom zopet sedla za volan in se odpeljala v službo. Dogovorila sem se z Jernejem, da se naslednji dan zapeljeva do Vranskega po moj stari avto. Po poti je Jernej odkril še aktivni tempomat, ki ohranja varnostno razdalja in omogoča bolj varno vožnjo. Prek bluetootha mi je z avtom povezal telefon in šele takrat sem ugotovila, da sploh še nisem preizkusila zvočnikov. Predvajala sva mojo najljubšo pesem, zvočnike sem navila do polovice glasnosti in dobila kurjo polt, ker sem si od vedno želela v avtu imeti kvalitetne zvočnike, ki naredijo izkušnjo vožnje še toliko boljšo. In nevede mi je avto med vožnjo napolnil še telefon. A si lahko želim še kaj več?
Po opravljenih prvih 5000 kilometrih in vsakodnevnem druženju s Focusom, sem se že dodobra privadila na vse udobje in ugodje, ki ga avto ponuja. In kot imam v navadi za vse meni pomembne stvari, sem tudi Ford Focusu za eno leto nadela čisto pravo ime – okoli se vozim z mojo Frido. In nestrpno pričakujem in se veselim vseh nadaljnjih kilometrov z njo.
