Fordova gospodarska vozila so prva izbira naših mojstrov na belih strminah

FOTOGRAFIJE: Ana Kovač, Siol.net

Naši smučarji so marca sklenili preteklo sezono, sledilo je nekaj premora, konec maja pa so se že odpravili na sneg. V začetku junija so se pričele njihove glavne osnovne, kondicijske priprave za novo sezono. Pravijo, da je hudič v detajlih, poleg priprave pa je za rezultatsko uspešnost športnikov potrebna tudi obsežna infrastruktura, ki omogoča nemoten, brezhiben trening. Pri smučarjih imajo pomembno in veliko vlogo tudi logistika, mobilnost in jekleni konjiček. Tu nastopijo Fordova gospodarska vozila, ki so zanje prva izbira. Pa ne samo zanje, Ford je številka 1 pri gospodarskih vozilih v Evropi že več let.

Predstavniki Forda v Sloveniji pravijo, da tudi zasebno ostajajo med največjimi navijači naših športnikov. Za njihova vozila na Smučarski zvezi v večini “skrbi” legendarni Polde Flisar. Ta že kar 34 let skrbi predvsem za nemoten potek logističnih aktivnosti v zakulisju alpskega pogona in organizacijsko podporo mobilnosti, pa tudi za smučarsko opremo.

Na smučarsko zvezo je Flisar prišel sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko mu je takrat ob koncu leta 1984 dolgoletni direktor alpskih reprezentanc Tone Vogrinec ponudil službo.

“V tistem obdobju sem se precej ukvarjal s popravljanjem avtomobilov. Med drugim sem pomagal pripravljati tudi avto Braneta Küzmiča, s katerim je nastopal v reliju. V naši avtomehanični delavnici je bil ena izmed strank tudi vodja alpskih reprezentanc Tone Vogrinec. Ker je vedel, da znam spraviti v tek avto, ki odpove poslušnost, mi je ponudil delo na smučarski zvezi, saj so potrebovali človeka, ki bi skrbel za vozni park. Spomnim se, da mi je za razmislek takrat dal le en dan časa.”

Danes eden izmed članov belega cirkusa z najdaljšim stažem je ponudbo sprejel in tako se je začela njegova kariera tehničnega sodelavca.

S Poldetom Flisarjem smo preverili, kako v ozadju deluje “mašinerija” naših junakov, katere pomemben sestavni del so tudi Fordova gospodarska vozila.

V nadaljevanju pa smo se pogovarjali tudi s kondicijskim trenerjem moške alpske reprezentance v hitrih disciplinah Danijem Ošepom, ki nam je predstavil trenerski vsakdan med sezono in pred njo.

Na Smučarski zvezi Slovenije imajo v uporabi 66 Fordovih vozil. V to številko so vključena tako gospodarska, potniška, kot tudi osebna vozila.

“Kar zadeva avtomobile: mi seveda imamo želje, ki jih tudi povemo, na Fordu pa naredijo vse, da nam te naše želje uresničijo z različnimi modeli. Ford nam ponuja nekakšno celostno zgodbo, podporo. Dobro je, da imaš vse to pod streho, da so prevozi urejeni. Preprosto lahko narediš kljukico in se posvetiš tistim najbolj pomembnim rečem,” uvodoma pove Polde Flisar.

Tempo narekuje smučarski koledar

Smučarija je specifičen šport, ki narekuje, kakšen vozni park potrebuješ. Oprema je sestavni del potovanj smučarske reprezentance. Kamorkoli gresta športnik in njegova ekipa, gre zraven tudi toliko in toliko opreme. Ti avtomobili so maksimalno naloženi, vsaka ekipa pa ima določeno število količkov, številne pare smuči, servisni material, vrtalke, kamere, računalnike, osebno prtljago, potovalke, tudi kondicijsko opremo, od dve do tri sobna kolesa, uteži, stožce, elastiko, blazine …

“Vse to potuje, se prenaša iz hotela v avto, iz avta v hotel, tempo pa narekuje smučarski koledar,” pove Polde Flisar.

“Na začetku sezone na zvezi določimo število avtomobilov za posamezno ekipo, tekmovalce. Ta avto ima potem ekipa vso sezono. Vozila sicer najbolj vozijo trenerji in serviserji posamezne ekipe, pa naj gre za tehnične ali hitre discipline,” razloži Polde Flisar.

“700 kilometrov je mačji kašelj”

Evropske tekme v Franciji, Italiji, Švici, Avstriji in tudi na Norveškem smučarska ekipa večinoma obiskuje s Fordovimi vozili, izjeme so Bansko v Bolgariji in Andora, letošnje svetovno prvenstvo v švedskem Äreju. 700 kilometrov v eno smer je zanje mačji kašelj, na Švedsko pa je pot dolga kar okoli 2.800 kilometrov. Za to izberejo prevoz z letalom.

In kako se na zvezi odločajo, kdaj na pot z avtomobilom, kdaj z letalom? “To določijo trenerji, pomemben je tudi časovni dejavnik. Če je mogoče, gredo z letalom, seveda pa ne gre vedno tako. Sicer pa ni določene kilometrine, kdaj z letalom in kdaj z avtomobilom. V Andoro so šli na primer alpinci z letalom, trenerji pa z avtomobili. Ko tekmovalci pristanejo na letališčih, sledi nadaljnja organizacija poti z avtomobili. Pokrivamo tudi prevoze na letališča, treba je organizirati ljudi, da poberejo tekmovalce, jih prepeljejo do trening centra. Letališča tudi niso blizu teh smučarskih kompleksov, včasih je potrebna tudi ura, ura in pol vožnje z avtomobilom. Avtomobili sicer najbolj mirujejo tudi v dneh ameriške tekmovalne turneje ali pa med pripravami v Čilu, kamor gremo seveda brez njih. Jih pa takrat uporabljajo mlajše smučarske selekcije,” opiše Flisar.

Trenerji imajo glavno besedo

Poti Polde Flisar sicer določa v sodelovanju s trenerji, ki predstavijo svoje želje. “Ko se začnejo tekme, so trenerji na terenu, vseeno pa imajo v rokah vse niti. Oni odločajo kako, kdaj in kam, v ozadju pa seveda potrebujejo podporo. Med zimo so več ali manj vsi na terenu, tako da jim mi v pisarnah pomagamo. Ko rezerviramo nastanitev v hotelu, organiziramo tudi ski room, sobo za pripravo smuči. Če tega ni mogoče storiti v hotelu, organiziramo kontejner, v katerega se postavijo delovne mize in smuči. Skratka, s trenerji sodelujemo in si pomagamo,” razloži Polde Flisar, ki priznava, da Fordova vozila reprezentanco resnično razbremenijo. Dodaja še: “Z njimi smo zadovoljni, pa ne govorim kar tako … Sodelovanje je utečeno, avtomobili so dobri.”

Raznolika menjava terenov

Reprezentanca s posameznimi avtomobili v povprečju naredi okoli 40 tisoč kilometrov na sezono. “To je naša meja. Nekateri avtomobili gredo čez to mejo kilometrino, drugi ne. Ko smo se odločali za te avtomobile, smo imeli v mislih predvsem dinamiko našega športa. Iskali smo udobne, zanesljive, varne in varčne avtomobile, ki se dobro vozijo. Pomemben vidik je bila tudi prostornost, saj, kot sem že dejal, z nami potuje kup opreme, in pa prilagodljivost samih sedežev, s katerimi je mogoče kombinirati različne scenarije – ali potuje več ljudi ali več opreme,” pove Flisar in doda: “Menjava terenov na poti je raznolika. Večina poti je sicer po avtocesti, ampak na koncu vedno sledi hribovit teren, na primer Sölden ali kakšno drugo prizorišče, ki ni ravno Flachau ali Kranjska Gora, ki sta praktično ob cesti. Tudi v času priprav se vzpenjamo na različne ledenike, za katere je nujen ustrezen vsestransko zmogljiv avtomobil.”

Najdaljša pot: Äre

Polde Flisar gre od časa do časa z vozili tudi sam na teren. “Sam sicer s temi avtomobili ne potujem prav pogosto, a vedno se na poteh počutim več kot udobno. Tudi na poti v Skandinavijo, ki je trajala 26 ur. Na pot sva se odpravila dva in se pri vožnji izmenjavala. Vmes sva se ustavila tudi v Nemčiji, v Garmisch-Partenkirchnu, nato pa krenila na Švedsko. Poudaril bi preglednost avtomobilov. Včasih imam občutek, da se lahko peljem neomejeno. Nimam pripomb, zadovoljen sem. Nimaš občutka, da si v kombiju, da je to pravzaprav tovorno vozilo in da je zadaj 100 kilogramov robe,” komentira.

Avto, ki služi vozniku, ne obratno

Kaj pa tehnične okvare ali nesreče? Kot pravi Polde, tehničnih okvar na vozilih praviloma ne beležijo. Pri nesrečah gre več ali manj za vozniške napake. “Nekaj je treba vedeti; trenerji so tako ali drugače obremenjeni, dnevi so naporni, zjutraj gredo na teren, sledi delo, nato pa še pot domov. Pri tem seveda potrebujejo avto, ki služi njim, ne obratno. Avtomobili nas pri tem razbremenijo. Ko je vsa oprema v avtomobile enkrat naložena, se lahko res osredotočimo na bistvo svojega posla,” poudari.

Vsa njihova vozila so sicer servisirana enkrat med sezono oziroma na 20 tisoč kilometrov. Vsako leto pred začetkom sezone v jeseni sledi tudi menjava avtomobilov.

Kako je nekoč potoval Bojan Križaj?

Mobilnost, kot jo poznamo v današnji obliki, je bila še pred časom precej drugačna. Polde Flisar je v obdobju svojega delovanja na zvezi sodeloval z različnimi generacijami smučarjev. Bojan Križaj je potoval drugače, tudi Mateja Svet.

“Izhajam iz časa, ko so bile na cesti še carine. Včasih je kar smešno, ko pomisliš … Ne samo mobilnost, nekoč ni bilo niti telefonov. Ni bilo asistenčnih služb, treba se je bilo drugače odzvati. Če se je, na primer, avto kakšni ekipi pokvaril na avtocesti v Italiji, si se usedel v avto in jih šel iskat. So te pa čakali tudi po šest ur. To je danes seveda veliko lažje,” se spominja.

“Poti z letalom so bile nekoč večinoma organizirane iz Zagreba. Veliko manj je bilo avtocest. Če smo šli v Italijo, ni bilo avtoceste vse tja do Trsta. Ko smo šli na tekme v Avstrijo, smo na meji zaradi kolon čakali tudi po tri ali štiri ure,” doda Polde Flisar.

Legendarni Bojan Križaj in njegovi reprezentančni kolegi so nekoč potovali s starejšimi kombiji, ki niso bili tako varni. Potovanja so bila daljša. Če so šli v Francijo ali pa Švico, je pot trajala tudi od jutra do večera. Podobno se lahko zgodi tudi danes, vseeno pa je vse skupaj, kot pravi Flisar, veliko lažje.

Odrekanje in miselni preskok

Polde Flisar tudi sam zelo osebno doživlja uspehe slovenskih alpincev. Njihovi uspehi so tudi zanj dodatna motivacija. “To je res garaški šport, ki zahteva veliko odrekanj. Ko enkrat vidiš, kaj vse v uspeh vložijo tekmovalci, mi ni težko zanje narediti česarkoli,” omeni.

Zanimivo mu je tudi spremljati rast nekaterih smučarjev vse od pionirskih vrst, pa do članske reprezentance. Ko so bili, na primer, današnji trenerji še med aktivnimi smučarji, pionirji, je namreč sam že deloval na zvezi.

“Prihajajo nove generacije. Ko že včasih misliš, da nekaj let ne bo perspektivnega kadra, potem vedno kdo preseneti. Sicer pa ni zagotovila, da bo nekdo, ki zmaguje v mlajših selekcijah, zmagoval tudi v članski konkurenci. Preskok mora tekmovalec narediti sam, sam se mora soočiti s tem, koliko je pripravljen vložiti v rezultat. Lahko imaš najboljšega trenerja, ampak je največ odvisno od posameznika,” pove.

Kapo dol smučarjem!

V letošnji sezoni je Polde Flisar še posebej čustveno doživel veleslalomske zmage Žana Kranjca, uspehe Hadalina na svetovnem prvenstvu ter šampionsko vrnitev Ilke Štuhec. “Da je po poškodbi naredila tako sezono … Lahko rečem: kapo dol! Ilka ima sicer svojo ekipo, vseeno pa ji tudi mi nudimo določeno oporo. Na uporabo imajo eno našo vozilo, drugo pa je namenjeno servisu vozil. Tega upravlja njen serviser.”

Dani Ošep – kondicijski trener

Eden izmed tistih, ki Fordova vozila uporablja v praksi, na terenu, je tudi kondicijski trener, Dani Ošep, ki se je v mladosti ukvarjal z atletiko. V obdobju nekdanje Jugoslavije je bil dober tekač na srednje proge, nato ga je pot vodila v kineziološke vode. Za sabo ima bogato kariero, v različnih obdobjih je deloval v nogometnih klubih Celje, Domžale in Olimpija, skrbel je za fizično pripravljenost hrvaških smučark Nike Fleiss in Ane Jelušić, štiri leta je deloval v moški ruski smučarski reprezentanci, pred dvema letoma pa je naposled sledila ponudba slovenske smučarske reprezentance. Najprej je skrbel za kondicijsko pripravljenost alpskih smučark v tehničnih disciplinah, lani pa se je pridružil moški smučarski reprezentanci v hitrih disciplinah.

Danes tako Dani Ošep skrbi za vzdržljivost, moč, hitrost, koordinacijo in gibljivost Boštjana Klineta, Jana Kosija, Mihe Hrobata, Martina Čatra, občasno za Tilna Debelaka, letos pa se bo ekipi pridružil tudi obetavni Naroločnik.

Najraje v Kitbzbüehl

Dani Ošep pravi, da je med sezono dan dnevu enak, menjajo se samo hribi in kraji. Med sezono več časa preživi v fordu kot v domači postelji. Njegova letošnja najdaljša pot z avtomobilom je bila na Norveško, v Kvitfjell. Pri avtomobilih Dani Ošep ceni predvsem prostornost. “Na poti so v vlogi šoferjev predvsem serviserji, ki si to vlogo izmenjavajo s trenerji. Fordovi avtomobili so udobni, tudi pot na Norveško ni bila naporna,” pove Dani Ošep, ki je s smučarji med sezono na prizorišču vedno vsaj en dan pred prvim uradnim treningom.

Ošepu so sicer ljubša evropska prizorišča, predvsem zaradi boljšega vzdušja, navijačev, ljudi. Najraje gre v Kitzbüehl, Wengen in pa v Val Gardeno. “Poklon vsem smučakam, ki se spustijo po progi v Kitzbüehlu. Mene jo je na primer malce strah presmučati že na ogledu proge (smeh, op. p.). Tehnično zahtevna in spoštovanja vredna je tudi proga v Bormiu, kar se je izkazalo tudi preteklo sezono. Vsaka proga ima svoje specifike, tudi tista v Wengnu je strah zbujajoča, spust traja okoli dve minuti in 40 sekund, odseki pa so tudi tehnično zelo zahtevni,” pravi Ošep, sicer tudi ljubiteljski smučar.

Kaj čaka naše smučarje?

Po marčevskem koncu sezone je sicer za smučarje sledilo mesec dni odmora, nato pa so že začeli individualni ciklus priprav, ki ga je pripravil Dani Ošep. Konec maja so se smučarji spet odpravili na sneg, s tretjim junijem so se začele skupne kondicijske priprave v Celju, ki bodo trajale pet tednov. Prvi del bodo opravili tam, nato sledi kratka pavza, družinski dopusti. V začetku avgusta sledi teden priprav na Rogli, nato regeneracija, individualni treningi, konec avgusta pa se bodo smučarji odpravili na priprave v Čile, kjer bodo en mesec.

Vračajo se torej konec septembra, ko bodo začeli regeneracijo, obnovitveni ciklus nekje na Primorskem, ob morju, od koder se bodo odpravili na ledeniške treninge.

“Na teh skupnih treningih, ki smo jih začeli 3. junija, smo resda skupaj, pa vendar z vsakim posebej delam individualno, po prilagojenem programu,” pove Ošep, ki bo letošnjo sezono s svojimi varovanci odprl novembra, v Lake Louisu, letos malce pozneje kot običajno, kar je tudi razlog, da so začetek skupnih priprav premaknili za dva tedna, razloži Ošep, ki svojim fantom kdaj “pusti” prost dan tako med pripravami, kot tudi med sezono, ko si lahko privoščijo kakšen izlet. V obdobju priprav treninge radi kombinirajo s kakšnim skokom na morje ali igranjem odbojke na mivki.

Večja intenzivnost, manjša količina

Dani Ošep pravi, da je metodologija kondicijskih priprav v različnih športih precej podobna, so pa seveda nekatere razlike, ki jih prilagaja posamezni športni panogi.

Načelo osnovnih kondicijskih priprav letos ostaja isto, nekaj sprememb pa bo v večji intenzivnosti in manjši količini.

Kot pravi, ekipa v splošnem dobro sprejema njegove treninge in je tudi sam je pozitivno presenečen nad njihovo vnemo in odnosom do dela.

“Način treningov in priprav mora biti tak, da so fantje pripravljeni kot tekači na srednje proge, tako po hitrosti, vzdržljivosti, kot moči. Smukači morajo zdržati dve ali tri minute maksimalnega napora in to ponavljati v različnih pogojih. Moja ključna naloga je, da spremljam njihov napredek, odziv na treningih, uvidim, kako se odzivajo v določenih elementih, treba je individualizirati treninge, popravljati šibke točke in držati raven dobrih lastnosti,” razloži.

Ključen izziv – motivirati, ko je najtežje

In kaj mu je pri njegovem delu najtežje? “Ko so fantje že utrujeni, zasičeni, je glavni izziv, da jih motiviram, spodbudim, da še naprej delajo s polno paro,” je dejal.

Kar zadeva fizično pripravljenost, Dani Ošep posebej ceni predvsem Avstrijca Marcela Hirscherja in Norvežana Aksla Lunda Svindala, ki je zanj popoln smukač. “Norvežani v tem vsekakor prednjačijo, imajo zgrajen sistem, po katerem delajo že leta in zelo dobro deluje,” meni.

Tveganje poškodb

Kot pravi, so tudi naši fantje v lanski sezoni kondicijsko napredovali, nekaj smole je bilo predvsem s padci in poškodbami. “Naša disciplina je tudi loterija, letos je bilo na sploh med najboljšimi smukači ogromno poškodb. Vsak tekmovalec gre na svojo mejo, razlike so zelo majhne, odločajo stotinke, in tisti, ki ne gredo na polno, ne morejo biti v vrhu. To je tudi glavno tveganje za poškodbe,” pove.

“Lani sta velik napredek naredila Miha Hrobat in Martin Čater, ki je bil v vrhunski formi, pa se je na treningu pred tekmo svetovnega pokala zaradi slabše vidljivosti na progi poškodoval, ko se je pripeljal skozi cilj. Sicer pa je Čater že začel tenirati, na smuči pa se predvidoma vrača na avgustovskih pripravah v Čilu. Tudi Kosi se je pred poškodbo vrnil tja, kjer je že bil, smučal je zelo dobro. Kline je lani v superveleslalomu kazal zadovoljive rezultate, v smuku sicer še ne tako kot v preteklosti, ne dvomim pa, da bo letos tudi v tej disciplini pokazal svojo vrednost,” meni Ošep.

Kondicija je bila na ustrezni ravni

Da so bili fantje v lanski sezoni ustrezno kondicijsko pripravljeni, se je po mnenju Ošepa pokazalo predvsem na zadnjih odsekih posameznih prog, kjer so naši smukači dosegali dobre rezultate.

“Martin Čater je bil na progi v Wengnu v spodnjem delu, na primer, najhitrejši. To pomeni, da je bila kondicijska pripravljenost na dobri ravni,” analizira.

Poudarja, da je v smučanju tudi mnogo preostalih dejavnikov, ki vplivajo na končni rezultat. Predvsem psihološka priprava, material, ki mora biti konkurenčen, vremenski pogoji na tekmi, vidljivost, štartna številka … “Vse našteto seveda vpliva. Če pa so tekmovalci ustrezno pripravljeni, je vse seveda lažje,” razmišlja.

“Sezona bo dobra!”

In kakšna je njegova napoved naslednje sezone? “Mislim, da bi morali vsi rezultatsko napredovati. Cilj je, da se Kline vrne na svojo staro raven, da se Kosi in Čater uspešno vrneta po poškodbah in redno osvajata točke, podobno tudi Hrobat. Ekipi pa želimo z ustreznim razvojem pridružiti tudi Naroločnika. Če bodo fantje opravili svoje, kot smo si zamislili, menim, da bo sezona dobra,” sklene.

Vir: Siol.net