BESEDILO in FOTO: Marko Radmilovič
Eden največjih fenomenov slovenskega univerzuma so skupine moških, ki hodijo skupaj na jadranje. Ali pa skupaj pripravljajo suhe salame. Ali vsak torek zvečer igrajo nogomet. Mogoče tarok. Ter seveda mati vseh teh skupin; moški, ki hodijo skupaj na smučanje.
Čeprav mi je skupinskost kot taka tuja, sem z največjim veseljem že dvajset let član take smučarske skupine. Osem, ker smo že v letih in je vsako zimo kdo bolan, realno sedem prijateljev, ki nas družita ljubezen in strast do smučanja. Vsako zimo, drugi teden v januarju brez izjeme. Za razliko od podobnih druščin razumemo smučanje kot šport, kot rekreacijo, zato zavračamo pijančevanje in vseh drugih vrst nezmernosti, ki so pogost spremljevalec takšnih druženj. Kot skupina smo presmučali Evropo in na začetku vsakega leta se pred nas, kot največji izziv postavi vprašanje: »Kako gremo?«
Logistika je hudič. Smučanje je prostorsko žejna dejavnost in potovali smo že z dvema avtomobiloma, pa s tremi, s prikolico, s strešnim kovčkom … Seveda smo se zapeljali v podzemno garažo – priporočam. Nekoč je nekdo prišel celo z vlakom. A ultimativna želja je potovati s kombijem. Kot so to delali naši zgodnji smučarski reprezentanti. Tona in Bojan še vedno ostajata v častnem spominu, ko sta sredi osemdesetih v Kranjski lezla iz zbitega belega kombija z napisom »Yugoslavia ski team!«
Nekajkrat smo si kombi sposodili pri za to specializiranih podjetjih. A v glavnem gre za žalostna kljuseta, ki se še komaj vlačijo po cestah, na sedežih pa ostajajo sledovi neštetih maturantskih izletov in sindikalnih zabav.
Letos smo spet stikali glave, ko nam televizor sporoči, da Ford izjemno pozorno skrbi za naše smučarje. Zakaj pa potemtakem ne tudi za nas? Sicer smučamo 1000-krat slabše od Ilke in Boštjana in Žana, ampak radi pa imamo dričanje vsaj tako kot oni. Pa smo povprašali pri Fordu in tamkajšnji dobri možje (in žene) so nam za teden dni odstopili kombi. Uradno se mu reče sicer Tourneo Custom, a nekoliko starejši ga (če mi je dovoljeno) poznamo kot starega dobrega Tranzita.
Sedem smučarjev torej. In en kombi. Nov, novcat, bel in bleščeč. S prijazno mrmrajočim dizlom, dvojnimi bočnimi vrati in tremi vrstami udobnih, celo luksuznih sedežev. Odločitev je radikalna. Vsi ljudje in vsa prtljaga v kombi. Nobenih prikolic, nobenih strešnih kovčkov, ki bi motili skladnost pogleda. Srednji stol zadnje vrste gre ven. Beštija je težka, na srečo je rokovanje preprosto. V nastali kanal gredo smuči. Smučarski prijatelj vzorno prekrije oblazinjena tla s kartonom in ko gredo na smuči še kovčki, ostane le še ena dilema; kaj od hrane kupiti v Sloveniji in kaj v Avstriji, kamor se odpravljamo. Zadeva je namreč ta, da je velika večina prehrambnih izdelkov v Sloveniji boljša. Zlobni jeziki sicer trdijo, da smo na njih navajeni, ampak že samo Radenska je za vse tiste mineralne vode z umetelnimi imeni zakon. Tako gre z nami Radenska, slovenske paštete, naša moka, kislo zelje in prekajena šunka. Ford je poln do strehe in prepustimo se cesti.
Nekaj posebnega je pot na smučanje, ko smo zaprti v vozilu kot celota. Vse nas druži isti cilj in pogovori o snegu, žičnicah, zimi ter smučarskem športu ne jenjajo. Čeprav se kdo odpravlja smučati kdaj pa kdaj tudi z družino, sta kombi in sedem smučarjev nekaj povsem drugega. Z družino se pelješ na zimski dopust, s prijatelji na smučanje.
Avstrija nas pričaka v primežu stoletnega snežnega viharja. Vse je zatrpano s snegom. Ceste zaprte, turisti histerični. Tournea Customa nič od naštetega ne zmoti. Vrtimo si glasbo naše mladosti, zmogljiv prezračevalni sistem skrbi, da nam je toplo in v glavnem uživamo v zasneženi pokrajini, ki beži mimo oken. In seveda; ogrevanje sprednje šipe, Fordov unikum, je v takšnih razmerah nepogrešljivo. Filozofsko se sicer prepričujemo, kako znamo namestiti verige, če bi bilo potrebno, a Tourneo Custom je na cesti trden kot skala. In lep, ko skoraj neslišno ves bel drsi skozi belino.
Zadeva se zaplete, ko pridemo do vznožja vzpetine, na kateri stoji naše prebivališče. Gre za hribček, ki ga v normalnih okoliščinah ne bi niti opazili; a zdaj poledenel in zasnežen se kaže kot nepremostljiva ovira. Polovica moštva pravi, da pustimo avto ob cesti in prtljago znosimo teh nekaj sto metrov, polovica zaupa Fordu. Od tega spet polovica meni, da je dobro izklopiti sistem proti zdrsu koles, a ker stikala nato ne najdemo, pustimo pomagalo vključeno. Ko se končno zedinimo še v tem ali »v prvi«, ali »v drugi« poženem. Avto se potopi v belino in niti v najhujši strmini ne izgubim trakcije. Malo zajavka le v ostrem zavoju pod apartmajem, posilim plin in naenkrat smo pred domovanjem.
Če želiš izvedeti koliko prtljage imaš zraven, jo moraš znositi iz vozila. Postopek se dramatično razlikuje od polnjenja vozila in ne nehamo se čuditi, kaj vse je požrl kombi. Ki ni ne podaljšan, ne povišan. Običajen kombi pač. Sosedje nas gledajo kot marsovce, pravijo da smo prvi turisti po dolgem času in kaj delamo tu. Razložimo, da smučarji načeloma za smučanje potrebujemo sneg in da več ga je, boljše je. Pokimajo, mislijo pa si: »zmešani turisti!«
Pred hišo je nadstrešek, ki služi kot garaža. Tja naj bi parkirali Customa, da bo spravljen in na varnem. A ko pogledam nanos snega na strehi, predvsem pa ostrešje poslopja, protestiram. Tourneo bo preživel meter snega na strehi (toliko namreč obljubljajo svežega preko noči) sesedlega nadstreška pač ne. In se že vidim, kako ljudem pri Fordu razlagam, da lahko gredo po avto tam nekje aprila. Tako Custom prevedri prvo noč na prostem. Naslednje jutro prideta dva domačina, ki se med žlobudranjema jezika domorodcev (od zelo daleč spominja na nemščino) spravita se na nadstrešek in pričneta z njega metati sneg. Pravita, da je čudo, kako se ni sesul.
Načrt je bil, da se bomo na okoliška smučišča (Schladming, Reiteralm, Altenmarkt Zauckensee, Flacahu) prevažali s smučarskimi avtobusi, a le ti so žrtev meteža. Tako ne vozijo, ali pa vozijo neredno … Skratka, po enem javno prometnem poskusu zaupamo vožnjo na smučišča Tourneu Customu, ki jo opravi z lahkoto in predvsem udobno, saj gretje sedežev (za voznika in sovoznika seveda) še kako pomaga. In na teh vožnjah dobimo tudi odgovor, kaj delajo naši smučarji med dolgimi potovanji po Alpah. Telefonirajo seveda! In to brez strahu, da jim zmanjka baterije; v kombiju je namreč nameščenih toliko USB priključkov, kot bi vozilo bilo razstaven eksponat nacionalnega mobilnega operaterja.
Vihar postopoma poneha in nekaj dni preživimo sredi zimske pravljice. Celc ostaja le pobožna želja, saj je potrebno ob peti stopnji nevarnosti snežnih plazov uporabiti pamet. Smučarska karta, pamet in Tourneo Custom pa je v glavnem vse, kar človek potrebuje za srečo, ki jo pričara drsenje po belem opoju.
