BESEDILO in FOTO Aleš Bravničar
Prispevek je iz revije Ford Magazine zima 2018
Pred milijoni let so vulkani in elementi narave v srcu turške Anatolije iz mehke vulkanske kamenine oblikovali skalnate vrhove nenavadnih oblik. Staroselci so v te klesali hiše, cerkve, samostane in celo nekajnadstropna podzemna mesta.
Fantastično Kapadokijo sem poznal od prej, s svoje 12 tisoč kilometrov dolge avtomobilistične ekspedicije do Skarduja v pakistanskem Baltistanu. Pokrajina je bila idealna kulisa za fotografiranje kataloga kopalk in modne zgodbe, zato smo jo s štiričlansko ekipo čez Hrvaško, Srbijo in Bolgarijo jeseni tja mahnili z do vrha naloženim pokritim kesonom v udobni kabini Forda Rangerja.
Kjer je svilna cesta nekoč prečkala starodavno vulkansko pokrajino, so karavane že pred stoletji postajale na svojih dolgih mednarodnih poteh in užile lepote maloazijskih pejsažev. Namesto karavanserajev, ki so takrat ponujale varno zavetišče utrujenim popotnikom, lahko danes od pohodništva ožuljene noge spočijete v enem od skoraj tisoč malih in velikih butičnih hotelov, ki so zrasli v intimnih vasicah v osrčju Kapadokije.
Ali Yavuz, turški poslovnež in vizionar, je pred več kot 20 leti na parceli svojih staršev, kjer so z družino živeli v istih vulkanskih špicah, v katerih so romarji na begu pred Rimljani molili k enemu bogu tisočletja nazaj, postavil prvi butični hotel v Kapadokiji z željo, da bi v pokrajino, takrat oblegano s hipiji in backpackerji, privabil tudi bolj eminentne stranke. Na najlepši terasi nad panoramo rojstne vasi Göreme je tako zrasel njegov Kelebek, katerega pionirski funkcionalni stil se je počasi razširil po vsej regiji.
Njegov poslovni partner Mehmet mi je med okusnimi turškimi zajtrki razlagal o tkanju preprog v Kayseri, po katerih je znana celotna Kapadokija. Dizajn take preproge je zasnovan na gordijskih in perzijskih kompozicijah. Dominirajo rdeče, zelene, modre in rjave barve. Tukajšnje preproge so takoj za tistimi iz Herekeja ene izmed najbolj cenjenih po svetu. Menda so preproge med sankcijami tihotapili iz Irana tako, da so tamkajšnjim kurdskim domačinom plačali na kilogram tovora, ti pa so jih naložili na mule, ki so čez noč same prehodile pot med miniranima mejama obeh dežel. Seveda so prav uboge živali plačale smrtonosni davek minskih polj. V njegovi trgovini, kjer se bohoti več kot tri tisoč preprog, smo vedno z veseljem fotografirali.
Ali je prav tako kot jaz navdušen off-road voznik in adrenalinski užitkar. Nekega dne me je za izziv sposobnosti našega Forda Rangerja odpeljal na enega od svojih najintimnejših kotičkov, pol ure intenzivne terenske vožnje po 75 centimetrov globoki deroči rečni strugi navzgor, kamor nikoli ne stopi noga turistov. Tam so le kamniti golobnjaki, ostanki dolgoletne tamkajšnje tradicije uporabe golobjih kakcev, ki je trajala vse do sedemdesetih let preteklega stoletja. Golobnjaki so bili skozi stoletja klesani v žive skale vsepovsod po regiji, potem pa so jih zaradi prihoda sintetičnih gnojil in čedalje večjega finančnega potenciala turizma popolnoma opustili. “Tu sem odraščal in se igral. Tu je vse ostalo po starem. To je moje skrivno mesto za pobeg. S ponosom ga delim s tabo,” mi je zaupal pred večerom, ožarjenim v neskončni paleti odtenkov oranžne barve.
Vsako jutro po muezinovem klicu v okolici Göremeja približno 25 operaterjev, ki upravlja 150 balonov, nestrpno pričakuje zeleno zastavo na spletni strani turške Agencije za civilno letalstvo, da lahko do roba polni poletijo, kamor jih ponese veter. Poleg Bagana v Burmi je prelet anatolskih vilinskih špic verjetno najlepše doživetje na svetu, saj se ob prvih sončnih žarkih na vulkanskih tleh, prepredenih z vinogradi in vrtički, izrišejo mogočni stolpiči in nenavadne, brazdaste in vijugaste soteske, ki spominjajo na kupe stepene smetane.
Kapadokijo je nujno doživeti tako pod zemljo kot tudi visoko nad njo. Lani je z baloni poletelo več kot četrt milijona ljudi. Nov balon stane lastnika tudi do sto tisoč evrov in menjati jih je treba na nekaj let. Dobička na polet, ki je pogosto odpovedan zaradi slabih termičnih in vetrovnih razmer, je zaradi obsežne ekipe in vzdrževanja celotne infrastrukture le za slabo tretjino cene vstopnice na pleteno potniško košaro. Za pot pod oblake je treba odšteti od 165 evrov na osebo.
Vsaka sekunda v Kapadokiji, ki je približno 2250 kilometrov daleč od Slovenije, je bila vredna dveh ducatov ur vožnje do srca turške Male Azije. Marsikdo me je spraševal, zakaj se na pot raje nismo odpravili z letalom. Dve uri in pol, pa smo na cilju, so dejali. Težko je pojasniti, da je vožnja zame prav posebna oblika meditacije. Spreminjajoče se panorame v stranskem ogledalu, najljubša glasba iz zvočnikov in razkošje tempomata skupaj tvorijo več kot le vsoto svojih delov. Dolga pot je velikokrat prav tako zanimiva in slikovita kot čas, preživet na cilju. Ceste po Balkanu so prijetno prazne. Vse z izjemo vpadnice v Carigrad. Ta je prav posebna oblika pasivnega mučenja.
Brez Rangerja bi bili v Kapadokiji prikrajšani za marsikatero fotografsko lokacijo. Z njim smo lahko elegantno plezali na težko dostopne panoramske točke, rili po pesku in blatu čez rečne struge (kjer je bilo včasih treba zakleniti tudi diferencial), predvsem pa svobodno zavili s tlakovane ceste vsakič, ko smo zagledali poljubno slikovito lokacijo v daljavi. Z nami so se za dostop na fotogenične kotičke lahko kosali le popotniki na konjih. Med perzijsko vladavino so konji iz Kapadokije veljali kot izjemno cenjeno blago in o njih se je govorilo po celotnem kraljestvu. Beseda Kapadokija, kot pravijo, pomeni v svoji originalni obliki ‘katpatuka’, dežela prečudovitih konj. Pod našim pokrovom motorja se jih je skrivalo kar dvesto. Bili smo v absolutni prednosti.
Več o Ford Rangerju >
Na dnu strani se naroči na prejemanje brezplačne revije po pošti
