BESEDILO Katja Štingl, FOTO Saša Kapetanovič
Preprosto dekle iskrivega pogleda in izjemna glasbenica, ki s svojim nežnim glasom poslušalca popelje v globino duše.
Ko so pod njenimi spretnimi prsti zazvenele prve strune in ko nas je sredi pogovora pobožal njen nežni prepoznavni u-u-u-u, nam je bilo hitro jasno, da za milo pojavo stoji močna ženska. Umetnica, ki se ne izraža le z glasbo, temveč tudi z likovno umetnostjo. To na svoj edinstveni avtorski način tudi kot pedagoginja predaja mlajšim generacijam, skoznjo pa unikatno gleda in obarva tudi glasbo.
Kaj je pomembno, ko izbiraš kitaro?
Da se ti zgodi. (nasmeh) Res, ko zaslišiš zvok in začutiš nekaj posebnega, veš, da je prava. Kot se to v življenju zgodi. Ali prava za nekaj določenega.
Ali svoje kitare poimenuješ?
V bistvu ne in ja. Rečem jim ta rdeča, ta mala, ta akustična … Lahko je fenderca, pa ne vem, da jo imam … Ravno poznavalka kitar ali pa igranja kitare nisem. Pripeljem se od A do B, praviloma kar elegantno in z občutkom. (smeh) Ni mi pomembna znamka, več dam na občutek, ki mi ga vzbuja, na zvok, preprosto. Pomembno je, da me nekaj inspirira.
In koliko se jih je že nabralo v tvoji zbirki?
Štiri. Dve akustični, ena električna in en električni bas, ki bi ga lahko več igrala. Lepo kompozicijo tvorijo na steni.
Kakšen je pri tebi proces ustvarjanja glasbe?
Kdaj se spomnim malo opomniti, da je glasbo treba živeti. Morda mi je likovnost s tega vidika, kot del vsakdana, bližja, zato včasih tudi nalašč vzamem v roke kitaro, se nekam naslonim in se prepustim toku misli in prstov. Eden mojih poklicev je glasba, kot avtorica počasi napredujem, enako kot pevka. Preigravanje inštrumenta je čudovita dejavnost, ki je zelo zelo sproščujoča in celostno aktivira možgane.
Kje si se najprej našla, v likovni umetnosti, glasbi ali se je vse skupaj prepletalo?
V bistvu dosti skupaj, samo s to razliko, da sem likovno umetnost študirala od mladosti do diplome, glasba pa je prišla v moje življenje bolj spontano. Pri sedemnajstih sem z bratom Galom prvič stala na odru in je rekel: »Daj, pridi na en jam session na Vrhniko«, jaz pa njemu, da ne znam, in on meni: »Seveda znaš, bomo šli tisto in tisto.« Pa sem poskusila in je dosti dobro zvenelo. Kitaro sem sicer začela igrati že pri trinajstih, pa sem jo potem po nekaj letih odložila in ponovno vzela v roke šele pred osmimi, devetimi leti, ko sem skoraj že malo pozabila na to, da sploh znam igrati. Zdi se mi, da sta ta dva svetova ena in ista reč, ki se, ne da bi se tega zavedala, pretakata sem in tja, kot da se stalno prepletata. Sočasno in včasih poudarjeno pa čutim, da živita vsak zase, a v obeh se enako dobro počutim. Dostikrat, ko pojem, o petju oziroma predvsem zvoku glasu razmišljam skozi barvo.
Zanimivo. Kako je to videti v praksi?
Ko poješ, imaš paleto možnosti, paleto barv za en ton. Če se ukvarjaš s katerimkoli posameznim elementom in ga raziskuješ, vidiš, da se zgodi nekaj povsem novega, če dodaš malo tega, onega, glasilko mikro milimeter bolj tja, malo bele ali morda malo rumene. Tako petje kot likovno ustvarjanje je raziskovanje. Naboj, ki ga daš v slikarsko potezo ali odpeto frazo, je v bistvu isti. Interpretaciji avtorskega dela moraš pustiti svobodo, ko se pesmi lotevaš vsakič znova. Na glasbo gledam kot na živ organizem, ki ni statičen, venomer se spreminja.
VIGNALE
Severa v svojem življenju prisega na podrobnosti in ravno v tem je tudi čar Fordovih vozil in storitev Vignale, za katere veljajo najvišji standardi z vrhunskimi prefinjenimi materiali. Tako kot igra vsaka barvna niansa ključno vlogo pri umetniškem ustvarjanju, tudi vsak centimeter stilsko oblikovane maske, posamezni šivi, vzorci usnja in skrbno oblikovana krmilna enota poskrbijo za edinstveno izkušnjo Ford Vignale.
Če bi morala izpostaviti en motiv, ki te še posebno navdihuje pri likovnem ustvarjanju, kaj bi to bilo?
Najpogosteje je to figura, konkretneje človeška figura. Je ne ustvarjam, a od nekdaj mi je bila všeč tudi abstraktna umetnost. Kot pedagog zelo rada pravim, da takšne stvari, kot so recimo barve, same govorijo. Vsi gledamo gor v modro nebo in to barvo dojemamo dokaj enako, hkrati pa te spomni na kakšno osebo, stvar, dogodek, ker je naš um pač različen. In zato bi zgodbo, ki ti jo govori turkizno modro ali pa sivkasto modro platno, ubesedili na dva načina in vsakdo malce po svoje. In preko izbranega skupnega, istega jezika, enega teh, ki si jih delimo, naj si bo to govorica likovne, glasbene, dramske umetnosti, govorica estetike. Umetnost nasploh me od nekdaj navdušuje.
Kaj zate pomeni, da je človek ustvarjalen?
Ustvarjalen človek je tudi ta, ki ustvarja, na pri¬mer predmete ali kipe iz gline. Izdelek in sam način ustvarjanja pa je lahko na višjem ali nižjem ustvarjalnem, kar pomeni fluidnem, inovativnem nivoju. Ustvarjalnost je kapaciteta, ki jo lahko gojimo. Kot družba in pedagogi. To je skakajoč um, ki na postavljeno eno vprašanje poda različne odgovore, ne preplašenega enega. Naša družba je nagnjena k stigmatiziranju napak. Da si ustvarjalen, potrebuješ ne-strah, kajti strah ubija svobodo, ki je nujna za fluiden um. Perfekcija končne realizirane ideje ali podobe pa je področje visokih sposobnosti in trdega dela, garaštva.
Kot likovna pedagoginja vodiš tudi delavnice, delaš z otroki. Kakšen je tvoj pristop?
Vedno se posvetimo klasični študijski risbi in se učimo zakonitosti, z vsemi, od pet- do 15-letnikov. Prilagojeno tečaju pa uvedem čim več avtorskih nalog, ki sem jih skozi leta izpopolnila. Naslov moje diplome je bil tudi v smeri kultiviranja kapacitete ustvarjalnosti, tako pedagoga kot učenca, in sicer Večmotivacijski pristop k oblikovanju likovnih nalog. Kaj to pomeni? Da izpelješ funky zastavljeno likovno nalogo. (smeh) V praksi recimo, da otroci rišejo s sladkorjem, z zaprtimi očmi po nareku in podobno. Otrokom zavežem oči, pod nos jim pomolim različne vonje, denimo sveže začimbe, borove iglice, ingver, korenček, in potem oni ustvarjajo, karkoli jim pride na misel. Podobno delam z okusi. Tu ni nobenih omejitev, le da ustvarijo abstrakten izdelek; tega jim ni težko razumeti, tudi mlajšim od petih let ne. Morda zato, ker sem vključila termin čičke čačke, da se udeleženci popolnoma prepustijo svojim čutilom in sklepanju analogij ter slikanju.
Materiali, teksture, oblike, simbolne vrednosti vonjev, vse to se prežarči v sliko. To, kateri vonj ali okus je bil njihov navdih, izvejo šele na koncu. Taka naloga se mi zdi navdihujoča in ponuja več, tudi zato, ker vonji in okusi iz našega življenja izginjajo, kakovost hrane je čedalje slabša in nos oziroma vonj dostikrat čisto podhranjen. Rada eksperimentiram na tem področju, začela sem z enostavnimi vonji, potem pa spreminjala, stopnjevala in opazovala, kaj se zgodi.
Najbrž se dostikrat zgodi, da te ustvarjalnost zagrabi. Kaj takrat najraje vzameš v roke? Barvice, čopič, kitaro?
Da lahko izkoristiš moment ustvarjalnega navdiha, moraš imeti luksuz časa, ker te seveda prime in mine in tako dalje. Razumevanje, pomoč in pod¬pora najbližjih so pri poklicu umetnika vitalnega pomena. Da lahko loviš to inspiracijo, moraš imeti tudi precej svobode, kar ni vedno enostavno, saj smo tudi ustvarjalci pogosto žal še kje v službi in obdani z obveznostmi in odgovornostmi drug do drugega. Včasih nimam luksuza svobodnega časa lovljenja in realiziranja idej, a pogosto ga imam.
To, kako dam nekaj iz sebe, je ponavadi stvar trenutnega navdiha. Nazadnje sem posegla po velikih formatih papirja in oglju, spet drugič bo kaj popolnoma drugačnega. Ni tako romantično, kot se včasih – in čisto razumljivo, da je tako – berejo take povedi. Intenzivno delo spremlja vse, kar želiš, da ni potencial, temveč učinek, saj so bili prisotni premislek, znanje in nepogrešljivo srce.
Si človek podrobnosti?
Sem. Izhajam tudi iz načela, da ima vse svoj učinek, zato so podrobnosti elementi celote. Veliko pozornosti posvečam celoti in podrobnostim v življenju na sploh, ne samo pri ustvarjanju. Napol se stvari praviloma ne lotevam.
Prispevek je bil objavljen v reviji Ford Magazine poletje 2017 >
