BESEDILO Tjaša Perko, FOTOGRAFIJA Arhiv družine Perko in Klemen Brumec
Se vam zdi, da je potovati z majhnimi otroki nemogoče? Ni nemogoče, je pa lahko naporno. A doživetja in večni spomini s takih potovanj odtehtajo vse majhne neprijetnosti.
Svet je lep
Prelep. Več ko ga vidimo, več ga hočemo. Za letošnjo destinacijo smo si izbrali bolj ameriški pridih, malo več civilizacije in malo manj spraševanja, kje bomo kupili karkoli, če bomo odrezani od sveta. Zgolj zato, da smo bili, če lahko tako rečemo, malo bolj na izi … Čeprav za Dominikansko Republiko bi pa lahko rekla, da smo bili skoraj odrezani. Kakorkoli, nikoli se prav posebej ne obremenjujemo, kam bomo odšli. Seveda smo pozorni na kakšne okužbe, kot so komarji in podobne reči. Dokler sta otroka še majhna, no, pa zaradi naju tudi. Rada potujeva, rada odkrivava svet, nove kulture, spoznavava nove ljudi in se učiva, širiva obzorja, primerjava našo državo z drugimi. Raziskujeva. Najino načelo je, da je treba videti ves svet oziroma toliko, kot nam bo to uspevalo. Zakaj? Nimam pojma.
Našla sta se dva človeka, ki ljubita isto stvar
Naredila dva otroka, ki ju ljubita in vlačita vsepovsod. Zakaj? Ne zato, da bi z mislijo želela, da bosta imela širok pogled na svet. Seveda je tudi to super. Ampak midva si to pusta. Ampak roko na srce, nikoli nisem bila ženska za ležanje pa plaži. Nič drugače ni, če imava še otroško prtljago s sabo (beri: otroka). Midva se rada učiva in plujeva skozi različne kulture, in ker sta onadva najina, več kot očitno uživata v istem. Potovanje v dvoje ali družinsko potovanje je zelo različno. Sama si precej vzamem na izi brez kompliciranja. Prva stvar: poskrbimo, da gremo zdravi na pot, in otroka zato kakšen dan prej odideta iz vrtca, naberemo vsa potrebna zdravila za vsak slučaj, priskrbimo si potrebno zavarovanje. Vseeno za zdaj izbiramo države, ki niso preveč odrezane od sveta.
Kaj bi lahko bilo, če bi bilo
Enako, kot paziva nase, paziva na otroka. Še bolj. Spočijem si glavo in si rečem: veš, da bo vredno, pa čeprav bo na trenutke najbrž hudičevo naporno. Na vsako vprašanje, kako je bilo na dopustu, odgovorim: “Misliš na popotovanju?” To, kar počnemo mi, ni nikakršen dopust. Dopust je ležanje na plaži pod borovci v družbi babic! Pravzaprav mislim, da za mame, ki imajo mlajše otroke, ni pravega dopusta. Ampak roko na srce, nikoli nisem bila ženska za ležanje pa plaži. Kako urico dva dni še gre, kaj več pa … Najbrž mi je zato življenje namenilo tri divje fante, ki imajo vsi po vrsti ogromne čmrlje v riti in nemirne noge. Tudi zame je naporno, priznam!
Florida-Dominikanska republika-New York
Lahko vam zaupam, da smo letalske karte kupili približno dva tedna pred odhodom, dve destinaciji rezervirali deset dni pred odhodom, zadnjo pa šele pod palmo v Dominikanski republiki. Sami presodite, ali smo na izi. Na trenutke sem sicer čutila vznemirjenost, ker jaz bi storila to malce prej (vsaj kak teden), ampak imam moža, katerega načelo je: “Ah, bomo že, saj veš, da bomo! Na izi.” In tako se tudi moje mišljenje spreminja in si rečem, saj bomo. In seveda smo! Medtem ko se moja mami doma križa.
Z otrokoma se veliko pogovarjava, kam gremo, kakšna je država in kaj bomo videli. Pogovori potekajo o tem, koliko časa bomo leteli in kaj vse bomo počeli. Vzbujava jima konstantno veselje, da se začneta veseliti letala in poti. Prikazujeva kot veselje, ne kot stres, kako dolga pot bo. Zaenkrat nam gre dobro in ni večjih težav. Z mlajšim pač moraš biti aktiven, se sprehajati, da pot hitreje mine, risati, pasti v pogovor s kakšno stevardeso, da se malček zamoti, večkrat obiskati najmanjše stranišče in se tam malo dlje zatakniti. Če je pa nočni let, pa ni problema, zaspita. Otroci so prilagodljivi, starši kompliciramo. Družbo na letalu nam delajo otroške knjige, če le gre. Najdem knjigo o državi, v katero potujemo, in seveda, katere živali so tam. Sama zelo rada brskam po knjigah, kot so Lonely Planet oziroma podobnih, malo bolj slikovnih. Rok pa ni tip za knjige, ker pravi: “Vse imaš na internetu, zakaj knjiga?” Jaz sem tu bolj stare šole in všeč nama je tako. No, v resnici mi Rok na skrivaj vzame knjigo in vseeno brska. Pomagamo si z aplikacijami in spletnimi stranmi, kot so Trip Adviser, Google Maps in podobne. Sama nisem močna v orientaciji, zato imam njega. Moja pot se vedno konča na čisto napačni strani in tako sem deležna smešnih pogledov iz Rokovih oči, zabavno mu je in še zanalašč me kam pošlje.
Prispevek je bil objavljen v reviji Ford Magazine poletje 2017 >
