Avtor: Richar Hammond
Kje naj sploh začnem? Z Mustangom Dark Horse imam že kar nekaj izkušenj, predvsem zato, ker smo ga snemali za DriveTribe. Vozili smo ga in odkrito priznam, da sem se povsem zaljubil vanj.
A ko se zdaj spet usedem vanj – še posebej, ker je uradno moj – mi takoj prideta na misel dve stvari. Prvič, ko gre za tvoj ponos in veselje, si običajno nekoliko previdnejši, kajne? Drugič, in to je res dobro, je povsem očitno, kako odličen je ta avtomobil. O tem sem govoril že v recenziji, toda ko snemaš in ocenjuješ avtomobil, si nekoliko bolj zadržan, bolj analitičen. Po glavi ti gre: “To je pač moja služba.”
Ko pa sem ga sinoči peljal domov, potem ko sem ga prevzel, brez pritiska, da moram vsako misel prenesti v besede za kamero, je bila to čista izkušnja za vse čute. Izboljšanje vzmetenja, izostritev krmiljenja, blaženje MagneRide … resnično se zdi, da so v njem opazni vplivi dirkališča. Zagotovo se zdi bolj kot dirkalnik, ki je zapeljal na cesto, kot pa cestni avtomobil, ki bi ga lahko peljal na dirkališče.
Resnično sem navdušen.
Desetletnik v meni trenutno od navdušenja prevrača kozolce. Od nekdaj sem ljubil Mustange. Rojen sem leta 1969, zato so bili prisotni vse moje življenje. Kot otroku je bil to zame sinonim za avto. Čeprav mi je vse jasno – cenim strogo inženirsko odličnost nemškega športnega avtomobila, ljubim ekstravaganco, krhkost in čisto eksotiko italijanskega superavta.
A zame je tisto, kar me najbolj navdušuje, tisti občutek, ki je nekoliko bolj povezan z delavskim razredom. Da, Dark Horse je drag avtomobil, a je v primerjavi z drugimi ponudbami še vedno dostopen širšemu občinstvu. Mustang v ničemer ne pretirava. Drži se klasičnega recepta: velik motor V8 spredaj, pogon na zadnja kolesa, dva normalna sedeža spredaj in dva manjša zadaj. To je formula, ki preprosto deluje.
Seveda je zdaj opremljen z veliko več tehnologijami. Razvoj motorja Coyote v zadnjih letih je osupljiv. A v svojem bistvu je ta avto še vedno preprost. To je avto za vožnjo v resničnem svetu. Večino časa ne morem voziti hitreje od dizelskega kombija pred sabo, a me pri tem spremlja pogled na Mustangov pokrov motornega prostora. To počnem v živahnem, poskočnem, energičnem avtomobilu, ki me lahko, ko se priložnost ponudi, resnično navduši. Ko pa se priložnost ne ponudi, lahko vozim z nizkimi vrtljaji in uživam v zvoku osemvaljnega motorja. Pravzaprav lahko uživate tudi v počasni vožnji s tem avtom.
Seveda je izpušni sistem nastavljen na eno najglasnejših nastavitev
to je nekaj, kar je treba storiti takoj. Ko se po polžje skupaj z drugimi udeleženci v prometu počasi pomikam naprej, poslušam zvok motorja V8, ki odmeva z vseh strani, in to prikliče nasmeh na moj obraz. Včasih ga zaženem pred hišo in uživam.
Moj 390 GT iz leta 1969
ki ga imam že več kot dvajset let, ni avto za muzej. Tovarno je zapustil v barvi Highland Green. Je 390 GT iz istega leta kot Bullitt in je prav tak, vse do maske. Tega avta ne bom nikoli prodal. Kupil sem ga v starih dobrih časih Top Geara. Lastnik ga je uporabljal za izlete, nekoliko mu je dal znižati podvozje, sicer pa brez večjih sprememb. Ko sem izvedel zanj, sem tja poslal prijatelja s kovčkom, polnim denarja. Bilo je kot v tisti sceni v Jurassic Parku z velociraptorji, vsi so hodili naokrog kot mačka okrog vrele kaše, a moj prijatelj je prišel tja prvi. “Hvala, ta gre z mano.” In od takrat ga imam. Nekaj časa je bil kovinsko modre barve, a sem ga pred nekaj leti vrnil v prvotno barvo Highland Green.
Oblikovalci vedno govorijo o oblikovnih elementih in referencah, a ti elementi resnično oživijo šele, ko vidiš dva Mustanga iz različnih generacij drugega ob drugem. Takrat opaziš reference – širok kot maske, prilegajoče se luči, ki se širijo navzven, linije ob straneh. In se zaveš: “Aha, res, to so te reference.” Ti ljudje vedo, kaj delajo.
Mislim, da Fordovi oblikovalci čutijo ogromen pritisk. Predstavljajte si, da ste tisti, ki mu rečejo: “V redu, Bob, tukaj je tvoja risalna deska.” Milijoni ljudi obožujejo te avte. Ostro jim bodo stopili v bran. Če jim ne bo všeč, te bodo raztrgali. Če jim bo všeč, ti tega vseeno ne bodo povedali, ampak bodo rekli, da jim je bolj všeč tisti izpred dvajsetih let. Absolutno prekletstvo!
Torej, ja, užival bom s tema dvema avtoma. Imam veliko avtomobilov in motornih koles, imam neverjetno srečo in se tega dobro zavedam. Običajno je jasno, s katerim avtom se bom ta dan odpeljal z domačega dvorišča. S tema dvema me morda čaka trenutek omahovanja, a na koncu se bom po trenutnem navdihu odločil za enega od njiju. Lepe težave moram reševati, kajne?
Kot sem povedal v filmu, ko sem vozil Dark Horsa, je bilo nekaj polemike glede Mustanga Mach-E, ki nosi Mustangov znak. Rekel sem, da mora Ford, tako kot vsi proizvajalci, prodati določeno število električnih avtomobilov; to je po vsej Evropi zakonsko določeno za vsak neelektrični avtomobil. Zato ne bom nesramen, ko vidim nekoga, ki vozi električni avto. Pozdravil ga bom in mu poslal poljubček, ker lahko zaradi njega vozim tole zverino. In nisem proti električnim avtomobilom, nikoli nisem bil. Imajo svoje mesto in v nekaterih primerih so idealna izbira.
GTD je nedvomno na še višji ravni. To je dirkalnik, ki je bil bolj ali manj prilagojen za vožnjo po cestah. To je avto za dirke na dirkališču, to se čuti, je res še bolj izostren. Ja, GTD je na naslednji ravni.
Ford Mustang Dark Horse
Imam načrte s tem avtomobilom, vendar bo to moj avto za vsak dan. Vozil ga bom do skrajnih meja. Užival bom z njim. Še raje se bom vozil v službo in gledal svet skozi Mustangovo okno. To je pač nadvse prijetno mesto.
Richard Hammond je lastnik Mustanga Dark Horse.
