Ford Puma je že eno leto tvoja sopotnica na vsakodnevnih opravkih. Kakšna je tvoja izkušnja s Ford Pumo?
O Ford Pumi lahko rečem le pozitivne besede, najbolje pa bi jo opisala kot najboljša prijateljica na poti. Vedno se lahko zanesem nanjo glede navigacije, dobre glasbe in opomnike za počitek in kavo. Navdušena sem tudi nad njenim zunanjim dizajnom, ki združuje mladostnost in futurističnost. Z avtom sem opravila že dolga potovanja, tudi po 7 urne poti na tekmovanja v Nemčijo in lahko potrdim, da avto je zelo zanesljiv. Navdušuje me tudi tehnologija eko-hibrida, ki omogoča višje prihranke goriva kot sicer. Kar me pa najbolj navdušuje je pa branje hitrostnih omejitev, kar seveda zelo olajša vožnjo, še posebej na daljših relacijah. Poleg tega ima Puma zelo velik prtljažnik, ki omogoča pakiranje kar štirih ženskih (xL) kovčkov kar je skoraj že čarovnija.
Če bi lahko izbirala med vsemi vozili Ford – katero vozilo bi izbrala in zakaj?
Moji najljubši Fordovi vozili sta prav Puma in Kuga primarno zaradi njune moderne zunanjosti. Puma mi je pri tem morda celo malo bolj všeč, ker je mladostno ‘luštna’ in se prav lepo razumeva. Kuga je večje in bolj prostorno vozilo, vendar v tem obdobju življenja tega še ne potrebujem in mi kapacitete Pume zelo ustrezajo.
Povedala si, da že od malih nog igraš šah. Zakaj prav šah? Kaj te je navdušilo, da si izbrala prav ta šport?
Ko sem bila mlajša sem iskala športe oziroma aktivnosti s katerimi bi se rada ukvarjala. Začela sem s plavanjem, potem plesom, kick-boxom, slikanjem,…potem pa je prišel šah. S šahom sem se spoznala v 3. razredu osnovne šole in ne vem zakaj me je tako privlačil. Predvidevam, da zato, ker si zatopljen v 32 figur na 64 poljih in poskusiš logično razumeti kako matirati nasprotnikovega kralja. Gre za res kompleksno igro, ki je ne morejo razvozlati niti računalniki, kaj šele človek in ravno zato je igra zelo zanimiva. Razlog, da sem v šahu ostala pa je verjetno to, da sem zgodaj pokazala svoj talent in pričela zmagovati, samo dve leti po tem, ko sem spoznala šah sem bila državna vice prvakinja in 5. na evropskem prvenstvu deklet do 10 let.
Pred nekaj leti si postala širše prepoznavna zaradi svojih šahovskih dosežkov. Kako je tvoja prepoznavnost vplivala na šahovske klube/zvezo po Sloveniji? Se je za ta šport odločilo kaj več žensk?
Za svoje javno šahovsko izpostavljanje sem tudi prejela naziv ambasadorka šaha iz strani šahovske zveze Slovenije. Statistike v Sloveniji žal ne poznam, vem pa da je na svetu v šahu le 15% deklet, kar je treba izboljšati. Seveda si želim, da bi v Sloveniji s šahom pričelo in vztrajalo več deklet in upam, da sem komu lahko tudi motivacija za igranje šaha. Žal pa šah v Sloveniji ni še tam, kjer bi moral biti glede financ ali sponzorjev. V klubih in na šahovski zvezi pa počasi prihaja do sprememb in upam, da bo šah na televizijah, radijih in drugih platformah vabilo sponzorjem, ki bi omogočali, da se šahisti dejansko lahko s šahom ukvarjamo profesionalno. Pri tem sem neizmerno hvaležna Fordu, ki verjame vame in me podpira na moji šahovski poti, ki se šele začenja in upam, da bo še polna uspehov.
Kako je prepoznavnost na splošno vplivala na tvoje življenje? Občutiš kaj pritiska?
Pravzaprav sem bila kot otrok vedno introvertirana osebnost. Druženje z vrstniki mi je bilo bolj breme kot veselje, morda tudi zato šah, kjer si sam s svojimi misli in ne rabiš komunicirati z drugimi. Ko je prišlo do uspehov sem se morala prilagoditi medijski izpostavljenosti, kar ni bilo lahko. Me je pa medijski svet naučil, kako komunicirati in se obnašati pred kamero, čemur sem zelo hvaležna, saj me zdaj ni več strah javnih nastopanj ali pogovorov z neznanci. Tako da pritiska ne čutim, ampak sem medijskemu svetu hvaležna.
Imaš poleg šaha še kakšne hobije? Kako se sproščaš po večurnih partijah?
Moji hobiji so zaradi napornega urnika študija in šahovskih tekmovanj odplavali po vodi, imam pa listo hobijev, ki si jih želim naučiti potem, ko me fakulteta ne bo več časovno obremenjevala. Med njimi bi rada obudila redno športanje ali fitnes, ki bo pripomogel k moji fizični kondiciji in posledično pripravi na šahovska tekmovanja. Rada bi začela brati knjige, ki niso povezane z biokemijo, rada bi se naučila jahati, zanima me tudi učenje tujih jezikov in slikanje. Sproščanje po šahovskih partijah pa je sestavljeno bolj ali manj iz dolgih sprehodov in počitka ob filmu ali nečem kar sprosti možgane, da ne razmišljajo o vseh napakah, ki si jih naredil med igro.
Kje se vidiš čez 10 let? Kakšne konkretne želje, cilji za to obdobje?
Nimam konkretnih ciljev, želim pa definitivno ostati v šahu in graditi na svojem šahovskem znanju. Ko bo čas za to bom morda postala tudi učiteljica šaha in vodila mlade do uspehov. Delala bom na promociji šaha v Sloveniji in upam, da bo to vodilo v velik interes šaha iz strani mladih , medijev in sponzorjev.
Če bi čas lahko zavrteli nazaj … Kakšen nasvet bi dala 10 let mlajši Lauri?
Rekla bi ji: ne otežuj si življenja, izberi lažjo pot in nehaj komplicirati. Vedno sem imela rada izzive in posledično jemala težje poti in za to dobivala pohvale. Sedaj vidim, da je bilo to absolutno neumno, saj če želiš biti srečen si ne rabiš sam ustvarjati problemov.
