TEKST Špela Pretnar, FOTO arhiv SZS
Sezona smučarskega svetovnega pokala se začne že oktobra. Kako torej smučarskim reprezentantom zagotoviti trening na snegu, ko pa je v Evropi pred tem toplo, prijazno poletje?
Odgovor se seveda skriva tam, kot pri Ilki Štuhec: na južni polobli, natančneje v Čilu. Tam je takrat prava zima, Čile pa premore nekaj odličnih visokogorskih smučišč, na katerih so razmere v tem času zelo podobne tistim, ki pozneje vladajo na smučarskih tekmah svetovnega pokala. Snežne razmere so konec avgusta in skoraj ves september, ko smukaška ekipa zadnja leta opravlja glavne priprave, naravnost optimalne. Nizke temperature, spustijo se lahko tudi do -15 stopinj Celzija, omogočajo, da so pogoji enaki kot pozimi pri nas. Zimski sneg se namreč bistveno razlikuje od tistega, ki v tem času vlada na evropskih ledenikih.
Preden prispejo do želene destinacije, pa jih čaka dolga in naporna pot. Najtežje je urediti prevoz prtljage, saj na trening v Čile vzamejo več kot dve toni opreme. Največ teže prispevajo smuči, letos so jih, za osem tekmovalcev, od katerih so trije mladinci, ki imajo nekoliko manj smuči, vzeli 90 parov. V Evropi se do večjega letališča, od koder imajo glavni let, seveda peljejo s Fordovimi Transiti, ki omogočajo udobno dolgo pot reprezentantom, hkrati pa je v njih več kot dovolj prostora za vso opremo. Ko pristanejo na drugem koncu sveta, pa jih čaka še zavita cesta do smučišča La Parva, ki je od glavnega mesta Santiaga, kjer pristanejo, oddaljena približno 80 kilometrov. Razdalja ni velika, zaradi ovinkaste ceste in visoke nadmorske višine pa vožnja traja skoraj dve uri.
Organizacija je pri takšnih zadevah seveda nujna. Pogosto se trenirata dve disciplini na dan, saj imajo tekmovalci različne programe treninga. Veliko poudarka fantje dajejo razvažanju (pri avtomobilih bi temu rekli utekanju) novih smuči in testu opreme. 11 ljudi v ekipi skrbi, da stvari tečejo gladko. Tu je glavni trener, pa njegovi pomočniki, serviserji, fizioterapevtka in seveda kuhar, ki skrbi, da se fantje pravilno prehranjujejo.
Na 3.500 metrih nadmorske višine in ob napornih treningih je prehrana zelo pomembna, zato fantje vsak petek opravijo tudi tehtanje, saj se, sploh pri mlajših tekmovalcih, hitro zgodi, da začnejo izgubljati težo. S pravilno količino ogljikovih hidratov takoj po smučarskem treningu in s proteini za večerjo kuhar poskrbi, da takšne napore zdržijo mesec dni in minimalno izgubijo težo.
Počitka v mesecu dni skoraj ni. Boštjan Kline je imel na primer samo dva prosta dneva, Miha Hrobat je vmes enkrat odšel v glavno mesto Santiago, predvsem zato, ker se telo na nižji nadmorski višini hitreje obnavlja, mladinci pa so imeli proti koncu treninga tudi dva dni skupaj prosto, saj njihova telesa še ne zdržijo tolikšnih obremenitev. Skratka, več kot pet dni v mesecu ni počival nihče.
Tekmovalci na teren pridejo ob 7.30, uro prej vstanejo, se razgibajo, pojejo zajtrk, potem pa na smučišču opravijo tri do štiri vožnje prostega smučanja, si ogledajo progo in glavni del treninga se lahko začne. Traja približno do enih, dveh, potem imajo kosilo, sledijo krajši počitek, kondicijski trening, videoanaliza, večerja in kmalu je čas za posteljo. Prostega časa skorajda ni, redke trenutke izkoristijo za brskanje po internetu ali ogled kakšnega filma.
Trenerji so na terenu prvi in z njega odidejo zadnji. Za postavitev proge hitrih disciplin potrebujejo približno eno uro, saj jo morajo opremiti tudi z zaščitnimi ograjami. Tehnične discipline postavijo hitreje. Smukaško progo največkrat postavijo že dan prej in skoraj enako postavljena lahko stoji tudi teden dni. Vsak dan seveda popravijo razrite odseke in utrdijo skoke, če je to potrebno.
Vsi fantje obožujejo trening na južni polobli. Čeprav je naporen, vedo, da je nabiranje kilometrov, kjer je vreme precej nespremenljivo, zelo pomembno za zimske dni. Tam se lahko pomerijo tudi na tekmah kontinentalnega pokala, kjer se primerjajo z drugimi ekipami ali izboljšajo fis točke. Nad treningom z našimi naši so bili navdušeni tudi trije mlajši člani reprezentance, ki bodo veseli, če se bodo ekipi lahko pridružili še naslednje leto.
Prispevek je bil objavljen v reviji Ford Magazine jesen 2017 >
