TEKST Tina Torelli, FOTO Saša Kapetanovič
V svojih divjih sanjah se je Filip že vozil s Chevroletovim el caminom, ko mu je solastnik igralnice za velike fante Andrej Rigler po telefonu vrgel kost: »Stari, kaj pa ford ranchero? Tukaj na dvorišču ga imam, če ga hočeš.« Filip je bil le dve minuti stran, odpovedal je kosilo pri mami in se komaj brzdal, da ne bi preveč pritisnil na plin. Čez pol ure je že bil na banki. »Prosim, dajte mi denar!« je kot uglajen ropar rekel gospodični za okencem, »prodali mi bodo ranchera, če ne boste pohiteli.« Gospodična je – pohitela. Od svetovnega prvaka v skrajno hitri disciplini pač ne gre pričakovati, da bi posle sklepal manj hitro in manj drzno.
Okrog Filipa se je na dan našega obiska v Mariboru vrtela tudi ekipa POP tv, a takšna pozornost je v življenju fanta z najhitrejšimi brki na sončni strani Alp in daleč čez tako rekoč stalnica. Sploh po končani sezoni, ko si vzame čas za svoje podpornike vseh vrst. Sploh še, če gre za avtomobile. Zanj so tako tudi že zaprli ceste v središču Maribora, resda v reklamne namene, da je v slogu Kena Blocka žgal gume rumenega mustanga. In ker je te dni z njim navzoč domala povsod, od Obale, od Vranskega pa do Maribora, smo šli v štajersko prestolnico raziskat to njegovo bencinsko ljubezen.
Ko smo vstopili v avtomehanično delavnico, kjer svoje redke proste trenutke preživlja svetovni prvak v smučarskem krosu, ljubitelj dirkalnih in starih avtomobilov, ikona in kavboj Filip Flisar, se nam je zdelo, da smo padli v časovni stroj. Nekaj deanovskega, nekaj simpatično uporniškega in ameriško ležernega je bilo v zraku.
»Avtomobile imam rad od malega, to je takšna neozdravljiva bolezen, katere simptomi se z leti, ko ima človek nekaj svojih financ, samo še okrepijo. V bistvu zdaj ne delam drugega, kot da si izpolnjujem otroške želje. Moški v tem pogledu nikoli ne odrastemo, kaj odrastemo, še na slabše nam gre,« se zareži in roke potisne nazaj pod pokrov.
Ob opazovanju Filipovega obraza, na katerem so se med brskanjem po železnini pod motornim pokrovom risali izrazi čudenja in nejevere, nas je zanimalo, s čim jekleni lepotec prepriča pravega ljubitelja avtomobilov, ki se ne meni za imidž in trenutni trend. »Pri odločitvi za nakup šteje edino zadovoljstvo, ki ga občutim, ko sem usedem vanj in obrnem ključ. To je odločilni moment, ko vidim, ali kemija je ali je ni. In če je, mi ni več pomembno, ali počasi kruzam z rancherom ali ga z mustangom žgem po dirkališču.«
»V delavnici se počutim varnega. To je tak moški brlog, kjer je vse lepo in prav in mirno in ima človek idealen krvni pritisk.«
A pozor, pod spretnimi Filipovimi prsti ne nastaja kakšna boljša verzija forda ranchera, saj je dolgin z letnico 1979, kar je njegova sedma verzija in zadnje leto proizvodnje, popoln že sam po sebi. »To ni avto, ki bi ga jaz zdaj do onemoglosti poliral in štirkal. Ne bo dobil kromiranih felten, da bi se jih videlo v vesolje. Kako se reče feltne po slovensko? Platišča, stari! To je delovni avto, v katerega je rančar zmetal svoje orodje in se zapeljal po posesti, da je vmes porihtal par stvari. V nedeljo je z njega opral prah in šel z njim k maši. Tak bo ostal, to je tak trashy avto.
Kot edini lastnik ranchera v Sloveniji imam mogoče celo dolžnost, da ga ohranim takšnega, kot je. Ni res?« reče in nadaljuje: »Ta avto sta Andrej Rigler in Matjaž Šalamun, majstra tule v delavnici, pripeljala iz Nevade. Kupila sta ga od njegovega prvega lastnika, in to v državi, kjer se cest ne soli. Ko sem ga ugledal, sem videl nič manj kot popoln stroj, ki sicer ne bo zvozil slovenskega krožišča, a s tem problemom sem se nameraval ukvarjati kasneje. To je preprosto avto, ki enako kot mustang paše k mojemu karakterju.«
Ni najlažje, a Filipa nam uspe sprovocirati, da pove nekaj o karakterju obeh fordov. »Oba sta neobičajna, redka in divja. Ne bomo rekli, da sta popolnoma neelegantna, a polikana že nista,« reče po tehtnem premisleku, na podvprašanje, kaj si opazovalec misli o tipu za volanom, pa brez oklevanja izstreli: »To ni šminker, ampak ded, ki ve, kaj dela! Pravi moški zajebanec!« No, zdaj vemo. Veste. In kar ste ravnokar prebrali, je tudi najkrajši možen opis kavboja, ki je le v nekaj letih postal legenda ter v svoj hlev poleg smuči postavil še divjega žrebca in delovnega konja.
Filipu, ljubitelju ‘konj’, kot pove etimologija njegovega imena, kaj drugega tako ali tako ni bilo namenjeno. »To je takšna ladja,« reče, ko se za pozersko fotko zadovoljno nasloni na bok ranchera, »pri hitrosti nad 100 na uro z njo zapluješ in postaneš kapitan.« In kdaj si zaslužiš kapitanski čin pri rumenem mišičnjaku? »Uf, ne prej kot pri 200 na uro. Ali raje pri več. Mustang ima blokado pri 243 kilometrih na uro, da čisto ne podivja. Na dirkališču, se razume! Ne maram dirkanja po cestah, in če koga vidim, da to počne, me ima, da bi mu sprašil … Norec, adrenalin skuri na dirkališču!«
Oba avtomobila, ranchero in mustang, imata precej skupnega, čeprav to ni vidno na prvi pogled. »Tudi če bi mi zavezali oči, bi takoj ugotovil, da so oba izdelali Američani. Ne vem, kako jim to uspe, a oba imata dušo. Težko je opisati, kaj to je, ker nisem filozof, a tako pač je. Oba sta močna, a hkrati udobna. Mustang gre blazno lepo čez ovinke, ni pa narejen za hude dirkaške akcije. Tu gre preprosto za idealno ravnotežje med športnostjo in udobjem, kar me vsakič znova fascinira.
Doma imam tudi en resen dirkalnik – v njem uživam, a me v njem nabija kot psa. Brez mustanga zato težko zdržim že teden dni. Ko se vrnem s poti, pozdravim domače, nato se zaprem v garažo in razmišljam, kako nor je moral biti tisti, ki si je izmislil tole čudo. Nič na tem avtu nima pravega smisla, a to res ni problem. Se res moramo spraševati o smislu življenja ali bi raje uživali in ga vzeli takšnega, kot je?«
Medtem ko torej Filipu smisel obstoja norega pokrova rumene mišice ne dela problemov, si jih je pa z rancherom kupil na kupe. »Evo, to pa brez problema priznam – z oldtajmerjem si človek kupi tudi probleme. Zadnjič mi je crknil na lepi popoldanski vožnji po mariborski industrijski coni. Kako? Vžigalno tuljavo smo že zamenjali, frtajler smo zamenjali, pa me je ded vseeno pustil na cedilu. Naokrog je bilo polno ljudi, ki so pritiskali na fotoaparat in gledali Flisarja, kako gura avto, jaz pa sem razmišljal, zakaj mi nihče ne pomaga. A ne moreš sočasno firbca past in porivati avta, saj razumem. Parkiram ob robu, pokličem fante in gledamo pod havbo kot teleta v nova vrata. Tu narediš doktorat že samo, da najdeš kontakt. To, kako so speljani ti kabli, pa je itak znanstvena fantastika. Pa je prišel Mitja s faznpfirerjem in izolirnim trakom in zadeva je bila rešena. Nekaj let nazaj pa je enkrat, ko je prišla smet v frgazer, Bic popravil kar s kamnom.« S kamnom? »Ja, to ni mehanizem, to je primitivizem, in za popravilo te ladje ne potrebuješ škatle orodja, samo en malo večji kamen.«
Da bi poklical avtovleko, ni šans, sramota! Zato se Filip iz cestnih dram rešuje sam. Tako si trenira preživetvene sposobnosti in krepi potrpežljivost. Če bo šlo tako dalje, bo dobil tako trdo kožo in postal hladen kot špricer, da bo stava nanj kot na olimpijskega prvaka edina varna investicija prihodnjega leta. Drugi del sposobnosti si Filip povečuje na dirkališču za krmilom mustanga. Motokrosa se zadnje čase, ko mora biti cel za svoje dirke, raje izogiba. Dobro se pozna in ve, da rad stisne plin, in kdor ga rad stisne na kroski, hitro useka. Raje gre s supermotom polagat ovinke, ker mu je to všeč in ker je ne nazadnje to odličen trening za smučarski kros.
»Človek se pri določeni hitrosti še počuti v coni udobja, ko gre čez mejo, pa ne več. To mejo je treba počasi in kontrolirano poviševati, da cono udobja, v kateri se počutiš suvereno, čim bolj povečaš. Motošport je koristen, ker si z njim boljšaš senzorico in reflekse. In povečuješ to famozno cono. Najbolj si nevaren sam sebi, ko te je strah, to je dejstvo,« pove Filip v zagovor kontroliranemu dirkanju in si na glavo povezne klobuk. Da za Playboy naredimo še deanovsko sceno s ščepcem uporništva brez razloga.
Preden smo se poslovili, nas je zanimalo še nekaj. Nekaj zelo pomembnega. Kje so Filipove močne in kje šibke vozne točke? »Posadite me v gokart, pa ne bo nič iz mene. V formuli bi bil zanič. Čista nula! Te filigranske, fine, picajzlaste stvari niso zame. Dober sem, ko avtu odnese rit in izgubi kontrolo. Filip Flisar pride do izraza, kjer bi se večina usrala. Nikoli nisem rekel, da bom po končani smučarski karieri začel igrati pikado in harfo. Lahko vam pa ekspresno nasekam nekaj kubikov drv.«
Prispevek je bil objavljen v reviji Ford Magazine jesen 2017 >
