BESEDILO IN FOTO Ciril Komotar
Bencinska črpalka na avtocesti pri Radovljici. Smer Jesenice, Avstrija, za Avstrijo Nemčija, na severozahodu Nemčije pa najbrž najslavnejše dirkališče na zemeljski obli – slovita Nordschleife.
V deževno turobnost četrtkovega jutra zareže umirjeno brbotanje petih visoko zmogljivih športnih vozil. Družba prijateljev, absolutnih avtomobilskih zanesenjakov, se zbere, da bi svoje vozniške spretnosti in zmogljivosti strojev podvrgla ekstremnemu preizkusu znanja in tehnike.
Med zbranimi izstopa postaven mladenič s predirljivo modrimi očmi in enormno količino pozitivne energije. To, da je med drugim tudi dobitnik medalje s svetovnega prvenstva v smučarskih skokih, da se njegovemu imenu in priimku pogosto pripenja tudi vzdevek slovenski orel, tokrat ni pomembno. Na Nordschleife gre, da za nekaj dni pozabi na rigorozno zastavljene treninge, ekipne taktike in litre prelitega znoja v želji po poseganju v absolutni vrh športa, v katerem mu je uspelo.
Tokrat so v ospredju kilometri zavitega asfalta, skupaj z njimi pa avtomobil, ki je bil zasnovan z mislimi na osvajanje vozniških src: Ford Focus RS. Ustvarjen pod taktirko Tyrona Johnsona, inženirja, ki svoje znanje v zavetju modrega ovala v športna vozila pretaka že triintrideseto leto. Bil je glavni inženir Fordovega programa reli in F1 in želela ga je rekrutirati celo Nasa, pa se je raje odločil za avtomobile.
Slabih tisoč kilometrov med izvorno točko roadtripa proti opevanim 21 kilometrom Zelenega pekla, kakor tudi pravijo Nordschleife, minejo v pričakovanju sprostitve adrenalina. Ob petih popoldne, tik za tem, ko avtomobilski proizvajalci prenehajo testirati podvozja zadnjih prototipov in testnih mul, si Jurij Tepeš prvič nadene dirkaške rokavice in njegove oči pogledajo skozi vizir čelade. Takoj za tem njegovo telo tesno objame športna školjka RS-a. Rampa se dvigne, trenutek resnice je tu.
S sovozniškega sedeža že po nekaj odpeljanih zavojih opazim osredotočenost obeh – voznika in stroja. Skupaj z ogrevanjem gum narašča hitrost, s hitrostjo pa natančnost voznikovih vnosov. Jurij vešče reagira na nenadne spremembe smeri, priznam celo, da je usklajenost hkratnega upravljanja menjalnika, zaviranja in krmiljenja na mojstrski ravni. Na drugi strani RS ubogljivo izpolnjuje njegove ukaze.
Ko je šlo zares, sem s pritiskom na gumb povsem spremenil njegov značaj.
V hitrejših zavojih hvalim umirjenost podvozja in pripravljenost odpuščanja drobnih vozniških spodrsljajev, v zaprtih pa odzivnost odlično kalibriranega štirikolesnega pogona. Oprijema je ogromno, pa vendar zadek zdrsne v ravno pravem trenutku.
Kot sovoznik se nekajkrat zalotim, da zavidam igri dveh, katere del sem zgolj v voajerskem smislu. Zavidam intimen odnos, ki se med športno vožnjo in osredotočenim transom, v katerega po nekaj kilometrih zdrsne voznik, razvije med obema. Krogi se kopičijo, voznik in avtomobil, po besedah njegovega idejnega očeta Tyrona Johnsona, ustvarjen za točno takšno vožnjo, pa drug drugega nagrajujeta z znanjem in ob koncu dneva z novimi izkušnjami, spomini.
Jurij Tepeš ni novinec na Nordschleife, s hitrimi avtomobili na prednji pogon je tam odpeljal že na desetine krogov. A kot pravi sam, mu je Ford Focus RS s štirikolesnim pogonom odprl povsem nova obzorja o tem, kako hitro in uživaško se da peljati po Zelenem peklu.
Jurij Tepeš je spet letel, le da tokrat malo drugače. V razponu štirih dni je, preden se je obrnil nazaj proti Sloveniji, z RS-om po Nordschleife odpeljal 34 krogov. In če se to ne sliši veliko, naj to pretvorim v uživaške kilometre. 714 jih je bilo vseh skupaj. Za primerjavo, na povprečni dirki Formule 1 dirkači prevozijo 305 kilometrov.
In njegovo mnenje? Najbolje, da ga citiram: »Prej sem bil absolutni pristaš športnih vozil na prednji pogon, zdaj pa sem nad štirikolesnim pogonom v Focusu RS navdušen. Cenim prilagodljivost avtomobila – na poti do dirkališča je bil udoben, ko je šlo zares, pa sem s pritiskom na gumb povsem spremenil njegov značaj.«
Prispevek je bil objavljen v reviji Ford Magazine poletje 2017 >
