Besedilo in foto: Gašper Pirman, Avtomobilizem.com
Sam sem že od prej dobro poznal Pumine skrite adute, zato me ni niti najmanj skrbelo, ko smo se doma menili, da se s Pumo odpeljemo na popoldansko sankanje. Kljub obilnemu sneženju in vidni zalogi snega je toplo vreme poskrbelo, da so nam bili zabavni snežni dnevi šteti.
Ob pogledu na avtomobil sta bila preostala dva družinska člana kar malo zaskrbljena. Žena je, malce previdno, predlagala, da bi se do kakšne zasnežene strmine raje odpeljali z njenim avtom, sin Brin pa je začel vneto posnemati mamo in odprl globoko filozofsko debato na temo, da po njegovem mnenju naših sank niti v sanjah ne morem spraviti v Pumin prtljažnik.
Zakaj se ni MegaBoxa kdo spomnil že prej?
Ko sedaj opisujem tole prigodo, se samo sprašujem, zakaj nisem v avtomobil postavil kamere in posnel njunih začudenih izrazov. Oba sem namreč povabil, da se mi pridružita pri čarovniji – kako bom zlahka v prtljažni prostor spravil sanke, celo brez podiranja zadnje klopi!
Še zelo pomemben podatek: res se veliko sankamo in Brinove sani, ki jih je dobil lansko zimo, so bile tiste klasične. Po nekaj sankanjih se je eden od nosilnih lesenih delov zlomil. Takrat sem šel v akcijo in našel ročno izdelane sani, ki so plod slovenskega znanja in tradicije. Več o njih nekoliko kasneje, za zdaj je pomembno, da so dimenzijsko opazno večje in širše (110 cm), zato sem do določene mere lahko razumel skeptična obraza pred odprtim prtljažnim prostorom. Pa sem zato še z večjim veseljem pred obema odprl prtljažnik in odstranil polico dvojnega dna.
»Vou,« je klasičen vzklik, ki ga Brin izpusti iz svojih ust, ko ga nekaj res preseneti. Ko sta zagledala velikansko luknjo v dnu prtljažnega prostora, sta sicer še vedno malo godrnjala. »In kaj boš zdaj, saj ne gredo notri,« sta še kar gonila svoje. Jaz pa sem prijel sani, jih pokončno postavil v luknjo (priznam, nekoliko počasneje in previdno, ker nisem bil prepričan zaradi njihove višine) ter zaprl prtljažna vrata. No, pa se gremo sankat.
Za vsak slučaj sem sani zavaroval, povsem nepričakovano sem v prtljažnem prostoru opazil dve pritrdišči. Ob strani je ostalo še dovolj prostora za manjšo potovalko z rezervnimi suhimi oblačili, za dve čeladi in nahrbtnik s prigrizki, čajem in drugimi malenkostmi, ki so bistvenega pomena za prijetno sankaško doživetje.
Popolna rešitev za redoljubne lastnike
Drži, če ne bi šlo drugače, bi na koncu lahko sani postavil v prtljažnik ali pa podrl ožji del naslona zadnje klopi. Verjetno jih velika večina niti ne bi zavarovala ob takšni postavitvi v Megabox, a sem sam zelo, zelo občutljiv na to, v kakšnem stanju ostane avtomobil po takšnih popoldanskih podvigih.
Ponavadi od sank ali smuči, mokrih zimskih kombinezonov, pancarjev, snežnih škornjev, rokavic, bund in vsega, kar še spada v to kategorijo, v vozilu ostane moker kaos. Tega res ne prenesem. Ne maram, da so potem prtljažnik ali celo sedeži mokri ali vlažni še naslednjih nekaj dni.
Tokrat sem sani po zaključku družinskega športnega dneva postavil nazaj na svoje mesto v Megabox, zraven pa zložil še mokre rokavice in tri pare obutve. Ko smo prišli nazaj, smo vse spraznili in postavili na svoje mesto. Lužica, ki je ostala, je bila premajhna, da bi jo iz Megaboxa lahko izpraznil s pomočjo čepa, ki je na dnu. Ker je bilo snega na nekaterih delih res malo, je bilo na zadnjem koncu sani še nekaj blata, ki je seveda odpadlo v prtljažnik. Nič lažjega, prijel sem vlažno krpo in obrisal dno. Na koncu sem na svoje mesto postavil dno prtljažnika ter na prtljažna vrata ponovno namestil mehko polico.
Še nekaj besed si zagotov zaslužijo sani, ki vsekakor niso povsem običajne. Brin jim pravi dirkalne, kar na koncu lahko tudi so. Izdelane so iz jesenovega lesa, bistveno bolj toge in hkrati bolj vodljive kot običajne sani. V mojih očeh tako izstopajo podobno kot Puma v svetu križancev, ki je zame z naskokom najbolj vozniško prepričljiv model v svojem razredu.
