“Houston, Tranquility Base here. The Eagle has landed.*”
Ko so besede Neila Armstronga odmevale po Centru za nadzor misije NASA v Houstonu, je izbruhnil val navdušenja tako v Centru za nadzor misije, kot po celem svetu. Apollo 11 je pravkar pristal na Luni.
Danes, petdeset let kasneje, ni ostalo veliko o pristanku na Luni, česar ne bi bilo znanega, toda, ali veste, da je imel ogromno vlogo pri misiji Apollo 11 Ford Motor Company? Vsa oprema, ki je omogočila misijo, vključno s prenosom glasu Neila Armstronga v Houston in po svetu, je bila mogoča zaradi Fordove vloge pri izgradnji in vzdrževanju Centra za razvoj misij.
In kako je podjetje, ki je svet postavilo na kolesa, postalo del prve človeške odprave na Luno?
Od svetlobnih žarnic do boja za prevlado v vesolju
Zgodba se prične s podjetjem Philco za proizvodnjo luči z ogljičnim lokom, ustanovljenim leta 1892. Leta 1953 so inženirji Philca izumili tranzistor površinske pregrade, prvi visoko-frekvenčni tranzistor, ki je omogočal razvoj visoko-hitrostnih računalnikov. Prizadevanja podjetja za pomanjšanje in izpopolnjevanje tranzistorja so privedla do sodelovanja z vojsko in NASO, toda do leta 1960 so Philco finančne težave prisilile, da poišče kupca.
Pri Fordu so želeli razširiti ponudbo izdelkov zunaj avtomobilske industrije, zato jih je zanimal dostop do novih in inovativnih tehnologij, ki jih je razvijal Philco. Leta 1961 so kupili podjetje in svoj oddelek za aeronavtiko preoblikovali v novo podjetje Philco-Ford.
Leta 1963 se je podjetje potegovalo in tudi dobilo naročilo za izgradnjo Centra za nadzor misij v novem vesoljskem centru v Houstonu, pri čemer je prekosilo ponudbe tehnoloških velikanov, kot so IBM, RCA, Lockheed, Hughes Aircraft in AT&T. Čeprav Philco-Ford na izboru ni bil favorit, je na koncu dobil vlogo glavnega izvajalca.
»Če ne bi bilo združitve s Fordom, podjetje zaradi obsega potrebnih inženirskih virov najverjetneje ne bi bilo obravnavano za ta projekt,« je zapisal Walter LaBerge, direktor podjetja Philco-Ford Houston Operation.
Graditi nekaj, kar še nikoli ni bilo zgrajeno
Odgovornost podjetja Philco-Ford je bila ogromna, saj je vključevala oblikovanje sistemov strojne in programske opreme za reševanje težav, s katerimi se še nikoli nihče ni soočal, ter z izdelavo, namestitvijo, zagonom in testiranjem nadzornega centra, vključno s podatki in nadzornimi povezavami do spletnih strani NASE za sledenje na daljavo.
»Kar je NASA potrebovala na terenu, da bi zagotovila pristanek na Luni v 60. letih, je bil predvsem ogromen računalniško podprt sistem za sprejemanje odločitev, ki ga, v času, ko je Philco-Ford prejel pogodbo, nihče ni imel,« je zapisano v dokumentu podjetja iz tistih časov.
Center za nadzor misije je bil zaključen v približno dveh letih – ravno pravočasno za spremljanje misije Gemini 3. marca 1965 – in je bil popolnoma funkcionalen nekaj mesecev kasneje, ko so vse operacije nadzora preselili iz Cape Kennedyja v Houstonov vesoljski center s posadko.
Poleg projektiranja in izgradnje nadzornega centra so pri Philco-Ford priskrbeli tudi tehnično in inženirsko osebje za gradnjo in sprotno delovanje. Za vsako misijo so bili sistemi posodobljeni, kar je zahtevalo tudi do 2 milijona sprememb ožičenja. Tudi druge statistike so osupljive:
- Več kot 1500 različnih informacij je hkrati prišlo v center – od zdravja astronavtov, rezultatov poizkusa, podatkov o letu in drugih;
- center za nadzor misije je imel največji sklop televizijske preklopne opreme na svetu;
- za delovanje misij je bilo položenih več kot 60.000 milj (več kot 96.500 km) ožičenja;
- pet IBM-ovih velikih računalnikov 260/75 je poslalo podatke na več kot 1.300 indikatorskih stikal za nadzor poleta s strani kontrolorjev.
Potovanje na Luno
Podjetje Philco-Ford je bilo vpleteno v vse misije Apollo, dve pa sta izstopali po svoji kompleksnosti. Misija Apollo 8 je vključevala prvo vesoljsko plovilo, ki je krožilo po Lunini orbiti in se vrnilo na Zemljo. Ta misija je predstavljala resne izzive za osebje in opremo v Centru za nadzor misij, saj bi se podatki in signali lahko izgubili, ko je šlo plovilo za Luno in njeno orbito. Čeprav ni minilo brez zapletov, je oprema delovala brezhibno in je celo dopustila astronavtom, da so iz vesolja opravili več oddajanj, vključno s sporočilom o miru na božični večer leta 1968.
Julija 1969 je bil Apollo 11 v središču pozornosti po celem svetu. Delo Philco-Forda in osebja za nadzor misije je bilo še bolj zapleteno zaradi nepričakovane narave odprave. Cel svet je 20. julija zadrževal svoj dih, ko se je predvajal spust Neila Armstronga in Buzza Aldrina na površino Lune. Astronavti so izvedli vrsto poskusov in zbrali lunarno površinsko gradivo. Razporedili so paket zgodnjih znanstvenih poskusov Apollo (EASEP) za spremljanje okoljskih razmer na Luni tudi po njihovem odhodu. EASEP je bil skupni projekt NASE, Philco-Forda in IBM, tako da je 24. julija 1969, po uspešni vrnitvi astronavtov, eksperimentalni paket ostal na Luni in predajal podatke.
Življenje po »velikem koraku za človeštvo«
Vloga Philco-Forda pri nadzoru misij se je nadaljevala, ko so za Apollovimi prišle še misije Skylab, Apollo-Soyuz in Space Shuttle. Na novo poimenovano podjetje Ford Aerospace and Communications Corporation je leta 1976 začelo zagotavljati tudi dodatne storitve satelitske komunikacije, vključno s hitrimi informacijskimi sistemi s komunikacijskimi in okoljskimi sateliti. V zgodnjih 80-ih letih je Ford Aerospace zgradil več kot polovico komunikacijskih satelitov v orbiti.
Leta 1990 je Ford Motor Company zapustil letalsko industrijo, Ford Aerospace pa so prodali Loral Corporation, toda isti duh radovednosti in inovativnosti, ki je poganjal vesoljske misije, je prisoten še danes.
Z večjimi naložbami in napredkom v tehnologiji samostojne vožnje, povezanih in elektrificiranih vozil, kot tudi z veliko pobudo za povezavo naših transportnih sistemov za učinkovitejše omrežje, si Ford dejavno prizadeva izkoristiti moč tehnologije, da pomaga mestom sprejeti in premagati te edinstvene izzive. »Dejstvo, da smo že pred leti ustvarjali revolucionarno tehnologijo, nam daje samozavest, da vemo, da lahko to naredimo znova in ustvarimo boljše življenje za vse, prav tukaj, na Zemlji.«
»Le nekaj generacij nazaj je večina ljudi živela in umrla v nekaj sto kilometrih od svojih rojstnih rojstnih mest,« je dejal Henry Ford II po uspešnem pristanku na Luno. »Zdaj so naša obzorja praktično neomejena. Če lahko človek hodi po Luni, lahko pogleda na planete onkraj sončnega sistema, kot je Kolumb pogledal čez grozljivi ocean … Če pokažemo enako odločnost in pripravljenost, da se zavežemo svojim virom, lahko obvladujemo probleme naših mest, tako kot smo obvladovali izzive vesolja.«
* »Houston, tukaj baza Tranquility. Orel je pristal.«
