BESEDILO Matjaž Korošak, FOTOGRAFIJA Red Bull media, DATUM RELIJA 13. 9. – 16. 9.
Davek uničenih cest na hribih okoli Marmarisa, rdečerjavega prahu in visokih temperatur je bil septembrskem reliju velik za večino ekip, ki so štartale na sredozemski obali Turčije. Svetovni prvak je vodil le eno preizkušnjo …
Da bodo razmere v Turčiji podobne opuščenemu reliju Akropolis Grčiji in tistemu na Cipru (oba sta že davno preteklost), so ekipe slutile že pred štartom, ko so jim organizatorji poslali prve posnetke. Ozke in zavite gorske ceste nad obalnim letoviščem Marmaris so namreč kot nalašč za poligon vzdržljivosti tehnike – stisnjena rdeča zemlja na grobi kamniti, skalnati podlagi, posuti s kot pest velikim kamenjem, strmi vzponi in spusti, ostri zavoji in prevoji, za povrh pa še vročina, ki se je približala 40. stopinjam celzija. In seveda oblaki gostega rdečerjavega prahu, ki se je zavlekel tudi v najbolj tesne spoje mehanskih delov. In naših dihalnih organov.
Organizatorji so sicer v glavnem dobro opravili nalogo, predvsem pa je bilo ves čas dogodka jasno, da za tem relijem ne stoji le turška avtomobilistična zveza TOFAS, pač pa predvsem državni vrh, ki je izdatno podprl reli, kar je bilo vidno predvsem po množici sicer vedno prijaznih policistov, žandarjev in celo pripadnikov redne vojske, pa po urejenih dostopnih cestah, dobro označenih dostopih … Tudi z izborom preizkušenj so imeli srečo, sicer pa je v neposredni bližini Marmarisa, ki leži pod vrhovi hribov in gora na turški rivieri, toliko makadamskih cest in cestic, da je reli dokaj kompakten.
Tako je promet tekel dovolj gladko in cela organizacija je v glavnem delovala, gledalcem pa (nam) je bil seveda všeč predvsem zelo umirjen nastop redarjev in sodnikov ob progi, ki so (predvsem zavoljo neizkušenosti) gledalcem dovolili precej več svobode, improvizacije in izletov za ograjen prostor, kot je to običajno. Zato neke slabe volje kljub temu ni bilo, ne pri funkcionarjih, še manj pri gledalcih. Resnici na ljubo je že treba reči, da tudi nepopisne gneče, ki je običajna na tradicionalnih dogodkih, sploh na laže dostopnih atraktivnih mestih za gledalce, tu ni bilo opaziti. Tradicije pač ni, kljub dejstvu, da je Turčija pred osmimi leti že gostila reli za svetovno prvenstvo v bližnji Antaliji. Kdor želi torej doživeti tak reli od blizu, z nekaj šarma polpretekle zgodovine, kjer se je z improvizacijo mogoče prebiti v ‘prve vrste’, ima torej še vedno možnosti …
Turški reli bo verjetno vsaj še nekaj časa nosil oznako najbolj dramatičnega in preobratov polnega dogodka v sodobnem reliju. V Marmaris sta oba favorita za skupno prišla z željo po najvišji uvrstitvi, še posebej Sebastien Ogier je verjel, da z izkušnjami na povsem novi progi lahko premaga svojega mlajšega tekmeca Thierryja Neuvilla in vsaj izniči zaostanek 23 točk, če ga že ne more prevzeti. In tako sta že v petek oba pripravila gledalcem izreden boj za zmago, ko sta se iz začelja prebila do vrha, kjer ju je po koncu prvega dneva ločilo le, pazite: 0,3 sekunde! Naslednje jutro se je za trenutek vendarle zazdelo, da bo prvi voznik M Sport Forda zares zmogel uresničiti svojo nalogo, ko je v soboto na prvi hitrostni preizkušnji blažilec Neuvillovega dirkalnika dobesedno prebil pokrov motorja in za Belgijca, ki je še poskušal s popravilom, je bila dirka (tako rekoč) končana, četudi je Ogier za rep ulovil deseto mesto in eno točko.
Svetovni prvak se je tako izstrelil v prepričljivo vodstvo, ki pa ga je užival le eno samo preizkušnjo. Na eni od številnih skal je namreč Francoz zlomil spodnje vpetje prednjega desnega kolesa. Potem se je na etapni začela dirka s časom in ročnimi spretnostmi, saj sta morala Ogier in sovoznik Ingrassia pokazati vse, kar sta se naučila v M Sportovi delavnici, da sta Fiesto WRC obdržala v dirki. Tudi z nasveti izkušenega ekipnega kolega in izvrstnega mehanika Elfynna Evansa, ki se je ustavil ob prepoteni francoski dvojici. Ko je šest minut kasneje (torej z minuto pribitka) dvojica le pripeljala do štarta, se je zdelo, da bo Ford vendarle dosegel vsaj dober rezultat, saj je Ogier suvereno dobil naslednjo preizkušnjo. Toda drama se je šele prav začela – drobna napaka, pomanjkanje koncentracije, trenutek nepazljivosti voznika – in Fiesta je na nepravem koncu zdrsnila s ceste, se naslonila na drevo in – tam obvisela. Sanj o dobri uvrstitvi ali celo zmagi je bilo dokončno konec na 11. HP. »Ena mojih najbolj neumnih napak v karieri,« je po reliju prostodušno priznal svetovni prvak, ki ima zdaj zelo naporno delo, če želi ubraniti naslov, prostora za napake praktično ni več.
Kako kataloški izbor najbolj dramatičnih zapletov in razpletov je pripravila kruta dirkaška usoda, pove tudi dejstvo, da je Mikkelsen dvakrat vodil, na koncu ga je izdala prednja pogonska polgred. Da je Craigu Breenu, ki je reli (presenetljivo) najbolje začel, njegov Citroen dobesedno zgorel pod nogami, da je Henning Solberg dosegel verjetno najboljšo urstitev avtomobila R5, saj je izkoristil izpad ‘prve lige’ in končal na šestem mestu. In da je od 82 posadk, ki so v četrtek zvečer štartale na spektakularnem ‘super specialu’ v strogem centru mesta, čez ciljno rampo ob navzočnosti turškega predsednika Erdogana prevozilo le 31 (!) srečnih dirkaških parov. Tretje zaporedne zmage se je tako veselila dvojica Tanak –Jarveoja, ki je, ne boste verjeli, večino petka prevozila na – devetem mestu! Ja, reli je nepredvidljiv, večkrat tudi zelo krut šport, kjer se je prav v Turčiji še enkrat pokazalo, kako hudo pravilen je znameniti rek: Če hočeš biti prvi, moraš najprej končati kot prvi!
