Intervju: Kako smo preživeli dan v družbi Boštjana Klineta?

Avtor fotografij: Gregor Valančič, Siol.net

Boštjan Kline ima smučanje in hitrost v krvi. Pohorje je njegov drugi dom, bele strmine pa strast, ki ga spremlja tako rekoč že od drugega leta starosti, ko je prvič stopil na smuči. Čeprav mu treningi zasedajo večji del dneva, pa zna odklopiti tudi drugače, predvsem odkar je pred štirimi leti postal oče.

Boštjana Klineta smo ujeli sredi poletja v svojem domačem okolju – ob vznožju njegovega Pohorja, kjer se je vse začelo in kjer danes živi s tričlansko družino, kateri se je spomladi pridružil še štirinožni kosmatinec Oli.

Odprl nam je vrata svojega doma in nam za nekaj ur dovolil, da vstopimo v njegov svet, ki je v tem letnem času zapolnjen z različnimi obveznostmi in treningi – tako telesnimi kot psihološkimi. Poletje pa je tudi obdobje regeneracije in dragocenih trenutkov, ki jih preživlja z družino. To je tudi čas za pravo sprostitev in malo drugačen “odklop”.

Danes smo k vam prišli že zelo zgodaj na kavico. Kako sicer začnete dan? Imate kakšne posebne rituale?

V času priprav, ko imam trening, se zjutraj zbudim okrog sedmih in najprej zajtrkujem. Po zajtrku naredim malo “strečinga”, da se hrana malo poleže, potem sledi psihološki trening – malo sproščanja, vizualizacije in koncentracije, tudi s sudokom in meditacijo. Potem se za dobri dve uri odpravim na trening. Ko pridem domov, skupaj naredimo kosilo, moja dva gresta vmes na sprehod s psom. Ko gre mali počivat, grem jaz zraven. Popoldne me čaka spet trening. Če sem zvečer pravočasno doma, gremo skupaj na sprehod ali pa kam s kolesom. Zvečer pa imamo “kino”, ko na televiziji pogledamo kakšno risanko. Dan je v tem obdobju precej enoličen. Ta čas, ko ga imamo, uživamo.

Poletje je sicer za vas verjetno obdobje regeneracije in novih priprav na sezono. Kako ste ga preživeli?

Veliko časa sem posvetil treningu, ves junij sem bil na pripravah v Gorici, prosto smo imeli dva tedna v aprilu in dva tedna v maju. Sicer pa je tako, da vsem veliko pomeni že to, da sem doma, in se takrat poskušamo čim bolje naužiti drug drugega. Poleti smo šli za dva tedna na dopust, ko sem imel aktiven premor, kar se tiče treningov, in sem to izkoristil, da smo šli na Ugljan na morje.

Znate tista dva tedna na morju popolnoma odklopiti?

Ne. Sicer je bilo vedno tako, da sem imel tudi na počitnicah dvakrat na dan trening, kar je bilo kar naporno, tako da se nikoli nisem pretirano veselil morja. Letos pa je kondicijski trener načrtoval tako, da smo imeli trening samo enkrat na dan in je bilo res odlično. Prvič se je zgodilo, da sem na morju užival, da sem imel proste popoldneve, skoraj od devetih zjutraj in do večera. Ne morem pa popolnoma izklopiti, ker smo zdaj v času priprav. Mogoče bi bilo drugače, če bi šli aprila, ko je bilo konec sezone.

Kako bi opisali svoj življenjski slog?

Aktivno miren. Zdaj imam veliko treningov in drugih aktivnosti, tudi snemanja. Pozimi je potem čisto drugače – vrhunsko športno naravnano. Ko sem doma, pa je kar precej mirno.

Kaj vam poleg hitrosti na smučišču še požene kri po žilah? Znate adrenalin poiskati še kje drugje ali ga imate dovolj s smučanjem?

Ne, nimam dovolj, vendar nisem še našel drugega. Kolo je nekaj takšnega, ampak ko imaš ves teden že razporejen, dvakrat na dan treninge, si težko vmes najdem dovolj časa še za downhill, ker bi potem čez nekaj dni res “crknil”. Podobno je z motorjem – letos sem želel narediti izpit za motor, sem dobil tisti klic, da bi še to poskusil, ampak tudi nisem imel časa ali pa si ga nisem vzel. Sicer sem pa narejen tako, da se pri vsakem športu, ali je to na pripravah ali tukaj, poskušam postaviti v tisti tekmovalni “filing”, kar je v redu, saj potem začutim tisto zadovoljstvo po treningu, tisti ponos, zlasti, če zmagam.

Torej imate v sebi to tekmovalnost?

Da, kar precej, da (smeh).

Kdaj ste začutili željo po vrhunskem športu?

Nikoli nisem razmišljal o tem, ker so me že od malega dali smučati, tudi tenis sem igral. Potem sem se moral odločiti, pa sem se odločil za smučanje, ker pri tenisu nisem imel takšnih rezultatov. Pa tudi družba je bila pri smučanju malo boljša. Smučal sem, dobro mi je šlo, tako da o drugih možnostih sploh nisem razmišljal

Vam je kdaj žal, da se niste raje odločili za tenis? Bi bilo zdaj lažje ali težje?

Tega ne vem, ampak tako je: žal mi ni, ampak sem radoveden. Rad bi samo mogoče zavrtel čas nazaj in poskusil tenis, da bi videl, kaj bi mi bilo dejansko boljše. Samo radoveden sem.

Kateri je vaš največji ventil za sproščanje – poleg na primer meditacije in branja?

Nimam ga. V trenutku, ko čutim, da sem napet ali živčen, se poskusim sprostiti s tem naborom znanja, ki ga imam. Niti ne potrebujem nečesa posebnega. Dobro mi je, ko skupaj z družino zvečer pogledamo kakšno risanko. Glede branja bi si sicer moral vzeti več časa, vendar saj veste, veliko sem zdoma, potem pa se težko umaknem še za eno uro, da bi bral. Drugače pa tudi sprehod, ki te nevede sprosti.

V športu je vedno veliko vzponov in padcev. Kako se spoprijemate s takšnim nenehnim vrtiljakom? Kaj je najtežje?

Najtežje je takrat, ko misliš, da si na dnu in potem še padeš. Po drugi strani pa je to največja lekcija, da se iz vsega tega kaj naučiš in da se zavedaš, da je vse to del procesa. Da je to za nekaj dobro, čeprav v tistem trenutku točno ne veš, za kaj. Lahko je, ko ti gre, mogoče včasih sploh ne veš, zakaj ti gre, pa ti gre. Res je tudi to, da takrat, ko dobiš krila, je težko hoditi po tleh, ampak ko padeš, nekako moraš spustiti tiste slabe misli in dvome, ki pridejo. In če pogledaš še z drugega zornega kota: koliko ljudi pri mojih letih ni navajenih padcev, niso navajeni vzponov, stresa, nervoze, sproščanja in jih vsakdanje strani vržejo iz tira. Prav pri tem ti da šport ogromno. Tudi če nehaš pri 15 letih in imaš za sabo samo nekaj let tekmovanja, se mi zdi, da dobiš ogromno.

To je bilo moje naslednje vprašanje: česa vam je šport največ dal?

S športom predvsem rasteš, mentalno in osebnostno. Naučiš se pasti in se potem tudi pobrati. Naučiš se vztrajati tudi takrat, ko je težko. To so največje lekcije pri športu poleg tega, da dobiš ogromno poznanstev in da dobiš širši pogled na svet.

Večkrat ste v intervjujih poudarili, kako se je vaš svet postavil na glavo po sinovem rojstvu. Kako je ta svet danes drugačen?

Predvsem so se spremenile prioritete. Prišla je tista odgovornost za to, da nekoga vzgajaš, da ga pelješ skozi življenje, skozi mladost do tega, da postane samostojen. Ker želim, da je otrok enkrat samostojen, da bo znal sam preživeti, so se stvari malo spremenile. Poleg tega, da se moraš malo bolje organizirati in s partnerjem malo bolje sodelovati, tudi na drugačnem nivoju, da pridejo kdaj še večje krize, ki jih moraš reševati s pogovorom, če želiš ostati skupaj.

Pa se ta nova odgovornost kaže tudi pri vožnji?

Za zdaj se mi še ni zgodilo, da bi kdaj na startu ali pred tekmo razmišljal o tem, da imam družino in da se ne smem poškodovati ali pasti. Ker vem, da če dobro odsmučam in dobro odpeljem, mi to prinese določeno lagodje, prinesem nekaj domov. Drugače pa se bomo že nekako znašli.

Pa bi si želeli, da bi se sin ukvarjal s športom tako kot vi?

Čeprav je to obrabljena faza: rad bi predvsem to, da bi delal, kar ga veseli. Da najde nekaj, kjer bo vztrajal, čeprav mu v določenem trenutku ne bo šlo. Da bo po porazu šel naprej, ker mu bo to všeč. Je pa res, kot sem prej omenil, šport ti da veliko, tako da bi mogoče že zaradi tega rad, da vsaj poskusi in okusi kaj od tega.

Že smuča?

Da.

Kako mu gre?

Nekajkrat je bil z učiteljem na Pohorju in smuča, skupaj smo se tudi že peljali, ampak si je potem zlomil nogo. Ampak to je ena takšna stvar, zaradi katere te je morda potem enkrat strah, ampak če znaš, greš potem lahko čez to.

Si znate v takšnih dnevih privoščiti tudi bolj sproščujoče smučanje, ne da bi razmišljali o svoji tehniki?

Znam si privoščiti družinsko in sproščujoče smučanje, ampak ne morem popolnoma izklopiti. Vedno začnem razmišljati o tem, kaj bi bilo dobro, kaj bi lahko izboljšal. Očitno sem tak, da vedno iščem izboljšave.

Vaš najbolj zvesti vsakodnevni spremljevalec je tudi Fordov S-Max. Kaj je pri tem avtomobilu tisto, kar vas je najbolj navdušilo?

Predvsem udobje in prostornina. Res je, da smo samo trije, tako da imamo prostora več kot dovolj in bi ga bilo še vedno dovolj, tudi če bi imela še enega ali dva otroka.

Kakšen voznik ste? Vas hitrost spremlja tudi na cesti?

Da. Rad hitro peljem, ampak predvsem takrat, ko sem sam. Ko smo skupaj tako in tako žena kdaj “zajoče” (smeh). Ne bom rekel, da divjam, ampak potem počasi vozim, ker ji ni prijetno. Drugače pa da, rad se hitro peljem.

Lahko najdete kakšno vzporednico med smučanjem in vožnjo?

Seveda. Predvsem v ovinkih (smeh). Če bi lahko hitro vozil, lahko dobiš določen občutek, ki si ga vajen, čeprav ni isti, ker si v kabini. Na smučeh imaš na sebi samo čelado, slišiš hitrost.

Kakšen bi bil za vas sinonim popolnosti na potovanju z avtomobilom? Imate kakšno željo, da bi nekam odpotovali?

Razmišljala sva že, da bi preuredila kombi, da bi imela notri ležišče in tiste najnujnejše stvari in da bi si ogledali predvsem Evropo, na primer Toskano, Provanso, žena bi rada videla Škotsko in Irsko, zanimiva pa se mi zdi tudi Norveška. Ampak za to moraš imeti res čas.

Poletje se počasi izteka, zato je to vprašanje za konec skoraj nujno: kakšni so vaši cilji za letošnjo sezono?

Na začetku si postavim vedno neke realne cilje, takšne, ki mi ne dajejo pritiska, ampak me še vedno malo podžgejo. Predvsem je eden izmed ciljev ta, da se posvetim smučanju, da iščem rešitve v smučanju, ker to te pripelje do rezultatov, ki si jih želiš. Da sem osredotočen na smučanje in dobro pripravljen na prvo tekmo. Letos bom imel v smuku višjo startno številko, tako da bi se rad s smučanjem prebil spet v trideseterico. V superveleslalomu sem sposoben smučati tako, da pridem v deseterico, da sem pri vrhu. Ampak bom iskal hitrost, rešitve v smučanju. To je eden izmed ohlapnih ciljev, ki ga bom začel izvajati že v pripravljalnem obdobju, potem pa bom poskusil nadaljevati.

Zakaj je S-Max prva izbira Boštjana Klineta?

Ford S-Max ni običajen enoprostorec – je dinamičen športni družinski avtomobil, ki se popolnoma prilagodi vozniku in življenjskemu slogu celotne družine.

Sodoben in neverjetno privlačen z linijami, ki so hkrati prefinjene in ravno prav športno naravnane. Udoben in prostoren za vsako vožnjo – za adrenalinski izlet v hribe ali bolj ležerno vožnjo do morja ali kakšne razvpite evropske prestolnice.

S-Max je pametno vozilo, ki omogoča varnost na vsakem kilometru: pametni sistem pogona na vsa kolesa (AWD) zmore določiti, koliko oprijema, ravnotežja v vožnji skozi ovinek in odzivnosti avtomobil potrebuje na mokrem, suhem ali ledenem oziroma spremenljivem terenu. V objemu popolne varnosti pa so tudi najmlajši sopotniki, saj bodo udobno potovali v avtosedežih, ki jih boste v svoj novi S-Max pritrdili s sistemom ISOFIX.

Majhna in neopazna kamera na sprednjem delu S-MAX-a na večfunkcijskem zaslonu vašega avtomobila prikaže deljeno sliko, tako da lahko vidite vozila, kolesarje ali pešce, ki se vozilu približujejo od strani. Ta nova tehnologija (na voljo kot dodatna oprema) je neprecenljiva, ko poskušate zapustiti tesno parkirno mesto ali se vključiti v gost promet na cesti, kjer je pogled nanjo oviran.

Z uporabo različnih tehnologij sistem za aktivno pomoč pri parkiranju vozilo več kot le krmari na bočne parkirne prostore.

Sistem za ohranjanje voznega pasu uporablja naprej obrnjeno kamero, da zazna, ali nenamerno drsite s svojega voznega pasu. Sistem za ohranjanje voznega pasu vas nato opozori s tresenjem volana in vizualnim opozorilom. Če se na to odzovete prepočasi ali se sploh ne odzovete, vam sistem za ohranjanje voznega pasu lahko ponudi pomoč pri krmiljenju, da vas varno zapelje nazaj na pravi vozni pas.

Preverite zalogo S-Maxov >>

Vir: Siol.net

Te zanima zakaj je S-max idealen za aktivne družine.

Poglej test S-maxa ST-line.