TEKST Gregod Pavšič, FOTO Ford, M-Sport, Uroš Modlic
Malcolm Wilson je nekdanji dirkač in rojeni poslovnež, ki je pred 20 leti prevzel Fordov program v reliju. Njegov M-Sport danes zaposluje več kot 200 ljudi in ima v svojih vrstah tudi aktualnega svetovnega prvaka v reliju. Kako je Anglež preživel dve desetletji in v Cockermouthu zgradil pravi dirkaški imperij?
»Še vedno rad sedem v dirkalnik in ga sam preizkusim. Toda raje sem vodja ekipe kot dirkač. Tu lahko vplivam na več stvari, delo je zahtevnejše, bolj kompleksno in raznovrstno. Vsak dan prinaša nove izzive,« mi je pred leti dejal Malcolm Wilson, danes ena od vodilnih osebnosti pogona v svetovnem reliju. Nekdanji britanski prvak in rojen poslovnež je pred 20 leti sklenil športni pakt s Fordom in na severu Anglije zgradil pravi imperij razvoja in izdelave vrhunskih avtomobilov za reli.
Na svoji poti je doživel veliko uspehov in razočaranj, svojo vizijo pa je lani kronal z dvojnim naslovom svetovnega prvaka v reliju. Podjetje vodi v družinskem duhu, saj je njegova nepogrešljiva desna roka žena Elaine. Poročena sta že več kot 30 let, zato je bila tudi sama močno vpeta v pogon M-Sporta. Ko se jima je rodil sin Matthew, je bilo prav tako le vprašanje časa, kdaj bo ta prvič sedel za dirkalni volan.
Družino Wilsonovih lahko danes neposredno povezujemo z vsemi novodobnimi uspehi Forda na mednarodnem reliju. Nadgradil je slavo nekdanjih številnih zmag Escortov s pogonom na zadnji par koles in naslov svetovnega prvaka 1981, ki ga je s takim avtomobilom osvojil Ari Vatanen. Wilson je v aktivni karieri vozil tudi Fordove dirkalnike in bil njihov testni voznik. Na svetovnem prvenstvu je nastopil na treh relijih in bil na njih dvakrat tretji (Nova Zelandija 1989, Velika Britanija 1993).
V devetdesetih letih so pri Fordu zamenjali več športnih oddelkov za izvedbo programa na svetovnem prvenstvu. Malcolm ni več dirkal, temveč je imel svojo ekipo Malcolm Wilson Motorsport. Začel je zelo skromno, z enim kombijem in nekaj mehaniki. Takrat je moral marsikaj postoriti tudi sam. Leta 1997 je že prvič podpisal pogodbo s Fordom in za leto 1998 s svojimi zaposlenimi razvil prvega Focusa WRC.
Čeprav je imel v poznejših letih v svojih vrstah asa, kot sta bila Colin McRae in Carlos Sainz, se mu je najprestižnejši naslov svetovnega prvaka med vozniki vztrajno izmikal. McRae mu je bil blizu leta 2001, a je v Walesu pretiraval in razbil dirkalnik.
Wilsonov M-Sport je kljub temu do danes postalo podjetje, ki na severu Anglije zaposluje več kot 200 ljudi in ki že več let stalno raste. Pred leti se je Ford s svetovnega relija umaknil z neposredno tovarniško podporo. Ostali so sicer M-Sportov tehnični partner in jim omogočali dostop do lastne tehnologije in novih avtomobilov. Tako so, na primer, za razvoj novega dirkalnika WRC dobili zadnjo generacijo Fieste, še preden je ta prišla na avtomobilski trg.
Toda pri M-Sportu so morali v zadnjih letih v pogon moštva vlagati lastna sredstva, iskati mlade in še ne dokazane (cenejše) dirkače ter ekipo na najvišji ravni ohranjati pri življenju. Za M-Sport je bilo pomembno ostati v igri, saj je bil program WRC najboljša reklama in referenca za tisto, od česar je podjetje res živelo. To sta bila razvoj in izdelava dirkalnikov za zasebne kupce.
Ko je FIA ustanovila zdajšnji razred R5, je prav M-Sport prvi izdelal dirkalnik in zato dobil večino prvega vala naročnikov. Od leta 2012 do danes so izdelali že več kot 200 Fiest R5, ki vsaka stane približno 250 tisoč evrov. To je tisti temeljni posel Wilsona in pri tem mu gre resnično izjemno dobro.
Danes 62-letni nekdanji dirkač pa je imel v zadnjem obdobju tudi dober občutek, kdaj je vendarle treba tvegati in zastaviti milijone evrov lastnega denarja. Ko je Sebastien Ogier ostal brez službe pri Volkswagnu (umik s svetovnega prvenstva), mu je dal na voljo svoj dirkalnik in del plače. Če je v preteklosti že ostal brez pogodbe z najboljšima dirkačema, kot sta bila Loeb in Ogier, mu je v tretje le uspelo. Prihod svetovnega prvaka je celotno ekipo postavil vsaj eno raven višje.
Zagnanost za delo je bila izjemna. Dirkalnik je bil tehnično brezhiben in z Ogierjevo vozniško konstantnostjo je to prineslo celo dvojni naslov svetovnega prvaka v reliju. To se je zgodilo lani ob 20-letnici začetka sodelovanja M-Sporta s Fordom. Zaradi odličnih odnosov in pravega družinskega vzdušja v podjetju je Ogier v njihovi ekipi ostal tudi v sezoni 2018. Zmaga na prvem reliju sezone v Monte Carlu je dokaz, da sta Ogier in M-Sport prva favorita tudi letošnjega prvenstva.
Prav družinsko vzdušje je ena od temeljnih prednosti Wilsonove ekipe. Cockermouth na severu Anglije jim daje mirno zatočišče v idilični Cumbriji, kjer se je Wilson rodil in odraščal. Kupili so posestvo Dovenby Hall in ga okusno preuredili v moderen visokotehnološki center. Ta se skriva za zidovi več sto let starih stavb. Med zaposlenimi je le dober ducat tujcev, med njimi že leto in pol tudi slovenski elektroinženir Florjan Rus.
»Zakaj smo na svetovnem prvenstvu vztrajali kot zasebniki? Vsak vložen evro smo dobro pretehtali. Na relije smo vozili precej skromen kompleks šotorov za sprejem gostov. Toda pomembno je bilo ostati viden, to je bila gradnja blagovne znamke za tisti del našega posla, ki nam zagotavlja preživetje. To je prodaja dirkalnikov,« pravi Wilson, ki se mora istočasno ukvarjati z izzivi umika Velike Britanije iz Evropske unije. Gibanje vrednosti britanskega funta v primerjavi z evrom ima lahko neposreden vpliv na končno ceno dirkalnikov oziroma M-Sportovo poslovanje.
Toda obeti zanj so vsaj za zdaj odlični. Celo zadnje leto je užival v šampionskih uspehih Ogierja in naslovu svetovnega prvaka med vozniki in proizvajalci, toda obenem je trepetal, ali bo Francoza zadržal pri sebi. Uspelo mu je zaradi spet večje pomoči Forda oziroma ameriškega Ford Performance, ki je letos ime svoje znamke uradno vrnil na svetovno prvenstvo v reliju. Wilson in M-Sport sta tako spet prva favorita letošnjega svetovnega prvenstva v reliju. Fiesta R5 je še vedno najbolj množičen dirkalnik svojega razreda na različnih regionalnih in nacionalnih prvenstvih, Fiesta R2T pa bo uradni avto mladinskega svetovnega prvenstva.
Prispevek je bil objavljen v reviji Ford Magazine pomlad 2018 >
