Prihajajo #Neukrotljivi

BESEDILO Matej Kačič, FOTOGRAFIJA Primož Predalič, Marko Pigac, Net.projekt

Ford Mustang je v dobrega pol stoletja z divjim videzom, svojevrstnim šarmom in napetimi mišicami dosegel svetovno slavo ter postal prava ikona, ki jo poznajo v še tako oddaljenih kotičkih sveta. Ponosen lastnik Mustanga je tudi Filip Flisar, v njem pa v novi video-seriji gosti znane slovenske komike in športnike.

Mustangov kult pa ni zgolj rezultat njegove dinamične podobe, zmogljivosti, neukrotljivega karakterja in zvezdniške vloge v svetu filma in zabave, ustvarilo jo je kar devet milijonov kupcev ter prav toliko zgodb in doživetij. Eno izmed njih z velikim nasmehom piše in riše – po asfaltu skoraj dobesedno – tudi Filip Flisar, svetovni prvak v smučarskem krosu. Da ima Flisar rad hitrost, vemo, spomladi pa jo je lahko doživel tudi na ‘urbanem’ snemanju oglasnega spota za Fordovo znamko, ko je z rumenim Mustangom ‘dirkal’ po Mariboru.

Filip namreč uživa v adrenalinu med hitro vožnjo s smučmi, kolesom, motorjem in seveda avtomobilom, a pri zadnjih dveh je običajno treba poiskati primeren prostor. Pri Fordu so mu spomladi za snemanje reklame omogočili prav to – prosto pot po mariborskem Lentu, trgu Leona Štuklja in vožnjo po dvoetažnem mostu v središču mesta. Zaradi snemanja karavane neukrotljivih Mustangov so zaprli ceste, da je nasmejani Flisar lahko do onemoglosti in brezskrbno preizkušal rumeni stroj tudi na ulicah, koder navadno vozi zmerno. »Pri velikih produkcijah je to malo neobičajno, a v vseh kadrih iz oglasa sem vozil kar sam. Žensk in avtomobilov se namreč nena posoja,« nam je pomežiknil Flisar med našim pogovorom. Zaupal nam je še nekaj podrobnosti iz ozadja snemanja spota, osvetlil ozadje napornih treningov in zaupal, kam se bo v redkih prostih trenutkih podal na dopust.

Oglasni spot ti je bil dobesedno pisan na kožo. Kako ti je bila všeč ideja in kako ste jo speljali?

Ideja se mi je zdela odlična, saj sem človek, ki od malega obožuje avtomobile. Sploh športne, najbolj od vsega pa obožujem vožnjo. Spot je bil zato povsem v mojem stilu, saj si vsak avtomobilski navihanec želi, da mu enkrat zaprejo ceste, kaj ceste, celo mesto, tako da si lahko da duška povsem brez omejitev in tveganja. Dirkanja po ulicah in v vsakdanjem prometu namreč ne odobravam. Brez aktivnega sodelovanja s scenaristom in režiserjem pri takšnem projektu seveda ne gre. Kot strokovnjaki za kamere so mi povedali svoje želje, jaz pa sem jim kot lokalec zaupal, kje bodo najprimernejša mesta za posamezne kadre ter kje je pravi asfalt za driftanje. Nato sem Mustanga odvozil tako, kot so želeli. Sprva so sicer omenjali kaskaderja, ki bi vozil moj avtomobil, a smo se hitro zmenili, da bom svojega vozil in gume po asfaltu ‘žgal’ kar sam. Žensk in avtomobilov sepač nena posoja.

Koliko časa ste snemali?

Snemanje je trajalo kar ves dan, delali smo od jutra do pozne noči. Treba je bilo zapreti izbrane ulice in ceste, ekipa se je nato postavljala in prestavljala na primerna mesta, da so kadre posneli z več zornih kotov. Brez stresa in napetosti seveda ni šlo, saj vse vedno ne gre povsem po načrtih in je treba kadre ponavljati. Marsikaj med snemanjem je bilo luštnega, sploh občutki, ko lahko voziš na polno. Kakšni deli snemanja so bili tudi s stališča voznika tehnično zahtevni. Pri prizoru, ko zapustim garažo, sem moral uporabiti zaviranje z levo nogo – medtem ko imaš desno nogo na plinu in zadek avtomobila spodrsava, ga obenem nadzoruješ z levo nogo na zavori. To delati na ozkem prostoru in med jeklenimi stebrički … No, hitro gre lahko kaj narobe, saj gre za močan avto, ki ga je treba znati obvladovati. Povsem brez nevarnih situacij ni šlo, pri prizoru na mostu bi kmalu prišlo tudi do trka, saj vsi akterji niso imeli enakih navodil. Bilo je tudi že precej pozno in vsi skupaj smo bili že pošteno utrujeni.

Če verjamete ali ne, snemanje je bilo tudi fizično zelo naporno, naslednji dan me je predvsem zaradi osredotočenosti in veliko dela z volanom in stopalkami pri driftanju bolelo vse telo. Občutek je bil tak, kot bi me kdo ves dan suval v rebra. Treba je vedeti, da ima Mustang zelo udobne sedeže, kot se za ameriško klasiko spodobi, niso pa to dirkalni sedeži, ki povsem oprimejo telo, zato je to v ekstremnih okoliščinah malo bolj napeto, kot bi bilo v pravem dirkaškem sedežu, ki je za tak avto čisto premalo udoben.

Ti je izkušnja med snemanjem kaj pomagala pri vsakdanji vožnji?

Seveda, avtomobil sem med snemanjem dodobra začutil, ga preizkusil do roba in spoznal, kje so njegove meje. Vsak avto ima namreč svoje lastnosti, zato se med seboj kar konkretno razlikujejo. Menim, da bi vsak voznik moral vsaj enkrat preizkusiti svoje vozilo na njegovi meji delovanja na kakšnem poligonu oziroma treningu varne vožnje. Tako lahko v varnem okolju spoznaš, kako se avtomobil odziva v posameznih situacijah, sploh kritičnih in se nato tudi v prometu primerno odzoveš, ne pa, da to spoznaš v praksi, ko je že prepozno.

Kakšni vozniki se bodo, po tvojem, dobro razumeli z Mustangom?

Mustang je predvsem avtomobil za dušo, ampak hkrati je zelo ljudski, vsestransko nadarjen avtomobil. Med njegovimi odlikami je tudi razumna cena. Avtomobil je neverjetno vodljiv, mehek in lahkoten za vožnjo, tako da ga lahko upravlja prav vsakdo. Njegova zunanja podoba morda ne kaže, vendar pa je Mustang zelo dober ‘daily driver’, torej avtomobil za vsak dan. Poleg športnih užitkov in nenaporne običajne vožnje ima tudi dovolj prostora na zadnji klopi, ko se ta podre, pa daš v prtljažnik lahko skoraj karkoli. Smuči, kolo …

Kaj te pri Mustangovi zgodbi najbolj potegne?

Najbolj mi je všeč ta njegov sloves ‘muscle’ avta, ameriškega mišičnjaka. Mustang ima več kot pol stoletja res nekaj posebnega v sebi, pri aktualnem pa je nezgrešljiva že njegova podoba. Dolg in nabit motorni pokrov, nizka streha, položno vetrobransko steklo, široki boki, zadnji difuzor, dva zaključka izpušnih cevi, že na daleč prepoznavne sprednje in zadnje žaromete ter seveda unikatna prednja maska z velikim divjim konjem na sredini. Človeku gredo kar kocine po¬konci že, ko ga uzre, kaj šele, ko se z njim zapelje – Mustang je živa legenda. Poznajo ga domala vsi, tudi največji laiki, ima pa seveda tudi velik komercialen uspeh.

Morda sem se ga prav zato sprva kar malce otepal … Ampak ko sem ga prvič videl, odprl vrata, uzrl notranjost po vzoru bojnih letal, se usedel vanj in se pri tem še prijetno počutil, me je Mustang hitro ‘kupil’. Tudi zaradi močnega pridiha klasike, še najbolje jo poosebljajo volan s konjem mustangom na sredini, spominska ploščica z napisom ‘Mustang since 1964’ pred sovoznikom in merilnik hitrosti. Tam se ob številkah v kilometrih in miljah kiti še napis iz letalske industrije ‘Ground Speed’, kar neposredno spomni na legendarno lovsko letalo P-51 Mustang.

Ko sem se z Mustangom še zapeljal, se je ljubezen do te močne ameriške ikone le še poglobila. Kot ljubitelju vožnje mi je zelo všeč položaj za volanom, prestavna ročica je natančna in ima kratke hode, lepo sede v roke, leva roka ima dober naslon. Kot voznik sem kar zahtevna stranka, ampak narediti vse tako, da je prav in da še lepo zgleda, je res umetnost. V Mustangu ni ničesar preveč, ničesar premalo, notranjost je zares lična in umetelna ter navduši tudi sopotnike.

Koliko sploh najdeš prostega časa za vožnjo ob vseh obveznostih, ki jih imaš?

Prostega časa nimam nič. No, morda takrat, ko grem na WC. (smeh) Po sezoni je zame najbolj kritičen del leta, takrat pridejo na vrsto tudi vse obveznosti do sponzorjev, kar je povsem normalno. Z njihovo pomočjo lahko sploh smučam in živim, zato jim po koncu tekmovanja vso pod¬poro po najboljših močeh tudi vrnem. Skupaj na¬redimo načrte za naprej, udeležim se tudi raznih dogodkov in prireditev, zato ne morem kar izginiti na dopust oziroma odpotovati za dlje časa. Vse to moram usklajevati s treningi, vmes je še test novih smučarskih čevljev na snegu, zadnji dve leti pa tekmujem tudi s kolesi BMX, kar po¬meni po dva treninga na dan in dodatne tekme tudi v poletnem času.

Kaj pa tisti pravi dopust? In po njem?

S punco julija za dva tedna odpotujeva v avtomobilski raj, na Kubo. Zaradi logistike žal brez Mustanga, ampak morda pa se tam najde kakšen originalni iz 1964.

Že takoj po dopustu in avgusta sledijo smučarski treningi in je počasi konec luštnega. Kondicijo navadno nabiram kar v Mariboru in okolici, kakšne posebne treninge pa opravim v Planici. Tam sem povsem izoliran od okolice, tako da ni nobenega stresa, ni telefonov, ampak samo jem, treniram, spim, jem, treniram, spim.

Jeseni se začnejo treningi na snegu kar v Italiji. Južna polobla mi pomeni prevelik stres, saj zahteva veliko prilagajanja zaradi časovne razlike in drugačnega okolja. Sam sem potreboval približno pet dni, da sem se privadil na vse skupaj, kar na koncu vzame preveč časa. Treningi večinoma trajajo po en teden, združil pa sem se z italijansko ekipo, Američani in Francozinjo, tako vsak v ekipi nekaj prispeva. Skupaj nas je 12 tekmovalcev in do osem članov ekipe, kot so serviserji, trenerji, fizioterapevti in zdravnik. Na začetku pripravljalnega obdobja delamo na tehniki, potem pa je vse več približkov tekmam. Pred samimi tekmami imamo prave sparinge, najboljši trening pa je tako ali tekma. Ta šport je namreč zelo razbojniški … No, približno tak, kot je Mustang. Prihodnje leto so še olimpijske igre, ki so vrhunec – tudi stresa – za vsakega športnika. Gre za edinstveno tekmovanje, ki je le na vsake štiri leta, tam imaš le en poizkus, in to je to. Si ali nisi, tam šteje samo zmaga, nihče ne cilja na četrto mesto.

Prispevek je bil objavljen v reviji Ford Magazine poletje 2017 >

Prelistaj aktualno številko revije Ford Magazine >