Domov
01

Človek, ki živi za svoje sanje

BESEDILO Brane T. Červek, FOTOGRAFIJA Ljubo Vukelič, Brane T. Červek

Veliki ljubitelj narave je kratek preizkus preživetja v divjini v okviru mojega projekta V divjini s SSFN sprejel z odprtim srcem in spoznal, kako mogočni so bili naši predniki iz pradavnine in kako nevedni živimo v sedanjosti. Pa ni nujno, da je tako.

Pripeljal se je s Fordovim Rangerjem, nasmejan in dobre volje. Takoj, ko se je preoblekel, sva preverila opremo, se pogovorila o tem, kaj od njega pričakujem. Že po nekaj minutah me je prešinilo, da je podoben nekomu znanemu, a se nisem mogel spomniti, komu. Imel sem občutek, da sem tokrat v divjini z zelo znano osebnostjo. No, saj Davo to je, a vseeno ... Nenadoma me je kot strela z jasnega udaril odgovor: “Tvoj obraz, tvoja koščenost, tvoja drža … in s tem trakom okoli glave si kot legendarni Willem Dafoe iz filma Vod smrti, le da on najbrž ne razlikuje trobentice od regrata, kaj šele, da bi počel kaj takega kot ti.” V smehu sva nadaljevala lahkotno hojo po gozdnati preprogi z željo, da čim prej prideva do cilja na sončno stran Javornikov, kjer se bo najina dogodivščina na prav poseben način končala. Tam naju je namreč čakal Ford Ranger, s katerim bi se, če nama do tja uspe priti brez zapletov, odpeljala domov. A Davo tega seveda ni vedel. Vedel je le, da lahko zaradi prenatrpanega urnika ostane z menoj samo en dan. Kar je dovolj, da mu pokažem nekaj skrivnosti narave, ki jih imamo pred nosom, pa se zanje večinoma sploh ne zmenimo. To bi mu pri njegovih podvigih lahko še kdaj prišlo prav, človek pač nikoli ne ve.

Radovednost in prilagajanje sta Davovi veliki odliki; stvari, ki jih ne pozna, ne prikriva z lažnim prikimavanjem, ampak se jih želi naučiti in z lastnim trudom doživeti. To je recept pametnega človeka! Davo ima rad red in disciplino ter dobro ve, kaj pomeni vztrajnost. Ve, kaj pomenita srčnost in predanost delu. Prevzela ga je intenzivnost mojega poznavanja narave in ga tako premamila, da je z vsakim novim vprašanjem padal globlje in globlje v moj svet. Popolnoma se je prepustil vodenju in učenju, vsako temo pa sva argumentirala.

Človek, ki živi za svoje sanje. Medtem ko se je moj prejšnji gost, Filip Flisar, rodil, ko je v goro udarila strela, bi lahko rekel, da je Davo, ponižen, skromen in srčen velikan, skoval strelo z lastnimi rokami.

V mokrem in svežem gozdu se je že zelo poznalo, da se je jesen skoraj poslovila. Kamorkoli sva se obrnila, karkoli sva pogledala, česarkoli sva se dotaknila, kamorkoli stopila, vsepovsod je bilo slišati čedalje bolj glasno šepetanje matere narave. Šepetanje, ki gre naravnost do kosti: “Otroci moji, vse, kar sem vam hotela dati, sem vam dala, vse, česar si niste vzeli, bom vzela nazaj. Kdor se ni pripravil na počitek pod belo odejo, zanj je bolje, da odide. Tistim, ki nameravate ostati na moji beli odeji, bom pustila le še vodo in nekaj malega rastlin, da boste lahko preživeli, a povem vam, da ne bo lahko! Tistim, ki si morate hrano ujeti in pojesti koga drugega, pa želim, da to počnete tako, kot pravi moje pravilo: naj preživijo le najbolj zdravi in najboljši!” Nagovor matere narave je enak, kot je bil v pradavnini, prav nič se ni spremenil, še vedno je srhljiv in pristen. Prav tak, kot mora biti. Kaj sploh lahko še najdeva, da si bo Davo pripravil kaj za pod zob? Nobena grmovnica ni imela več ploda, nobeno drevo ni imelo več sadeža, nikjer ni bilo niti ene same zdrave gobe več, vse je bilo ožgano od mraza in večina rastlin je olesenela. Lahko bi si skuhala le veliko čajev, a želel sem, da Davo okusi nekaj bolj nenavadnega. Rešitev je bila ves čas pod najinimi nogami.

Te zanima več?

Celoten prispevek in ostale vsebine si lahko prebereš v aktualnem Ford Magazinu.

Oglej si revijo >

V nekem lepem trenutku sva iz objema čudovitega bukovega gozda prišla na odprto travnato površino, kjer sem nekaj zagledal. Bil sem prepričan, da sva bila v tistem trenutku obdarjena in zato na varni strani, vsaj kar se tiče prehrane. Davo je vedel, da si bova morala v divjini hrano najti, vendar se mu niti sanjalo ni, da kaj takega pri nas sploh obstaja, še zlasti ne v tem obdobju. Če rastlino poznaš od njenega nastanka do njenega konca, če spremljaš njeno življenjsko okolje, kako cveti, kaj ti v določenem obdobju ponuja, kakšna je takrat, potem si jo je smiselno zapomniti ter se ji kdaj pa kdaj tudi zahvaliti za vse, kar ti daje. Veliko rastlin konec leta oleseni in za nekatere to pomeni preživetje strah vzbujajoče zime, a precej globoko v objemu tople zemlje njihovo srce še vedno upočasnjeno bije in čaka na pomlad, da zopet zaživijo.

Dava vprašam, ali ve, da prav tu obstaja rastlina, katere gomolji imajo čudovit, krompirju podoben okus? Bi mu dišala juha s krompirčkom? Bi, seveda bi! No, potem pa koplji okoli te stare olesenele rastline, pred katero stojiš. Takoj pljune v roke, vzame lopatko in začne kopati. Ni bilo tako težko, saj je prejšnji dan deževje zmehčalo zemljo. A gomoljčki so vendarle globoko in imeti moraš srečo, da ne naletiš na kamnita tla, kajti potem je sanj o pojedini konec, nemogoče jih je izkopati. Davo presenečen zagleda šop gomoljčkov, jih z nasmeškom zmagovalno dvigne z iztegnjeno roko in zakriči: “Lačen ne bom!” Toda to je bil šele začetek, do zaužitja poznojesenskih gozdnih daril je bila še dolga pot.

Dava sem moral naučiti stare tehnike netenja ognja, ki pa še zdaleč ni tako primitivna, saj ima veliko prednosti pred vsemi sodobnimi pripomočki. Po nekaj poskusih mu je to kljub mokroti in precej zapletenemu postopku uspelo. Do solz sva se nasmejala, ko je nekajkrat vase potegnil dim iz žgočega travnatega netiva in izjavil, da tako hudih cigaret že dolgo ni kadil.

Tako, ogenj se je naučil zanetiti, zdaj je bil čas, da si naredi podzemno peč, ki je nadvse uporabna. Lahko jo imaš v bivaku in te greje, poleg tega si lahko kuhaš ali pečeš kruh ali meso, na odprtini za dim pa lahko prav tako kuhaš, ne da bi ti ogenj ožgal roke. In že je kopal v zemljo kot krt in izdelal peč, kakor mu je bilo naročeno. Zdaj si je lahko skuhal juho iz gomoljčkov. Toda, kje je voda? Najdi jo! Davo je vedel, da mora raziskati okolico in spoznati svoj trenutni bivalni prostor. Osnovno pravilo je, da spoznaš, kaj vse je v tvojem parametru, se pravi v bližnji okolici.

Odšla sva skupaj. In nisva našla samo vode v veliki gozdni luži, ampak sva med potjo nabirala tudi drevesno smolo, da si bo Davo iz nje naredil cementno lepilo in z njim izdelal kopje. Našla sva tudi poganjke leske, iz katerih si lahko skupaj z jedrci iz hrastovih želodov pripraviš celo kruh. To je bil tudi moj načrt, da Davo spozna najokusnejši kruh v gozdu. Ko sva se vrnila k pečici, se je Davo lotil kuhanja juhe. Toda … v čem, saj ni imel posode, v katero bi vlil vodo in vanjo dal gomoljčke? Pokazal mu bom, kako se izdela. Spet odrineva v goščavo, kjer jo narediva iz drevesnega lubja. “Pa se nama posoda ne bo vžgala?” vpraša Davo. Brez skrbi, kuhala bova na vročem zraku iz dimnika najine podzemne peči. “Neverjetno, kako je vse preprosto, ko začneš misliti logično in skromno,” izjavi Davo. In že se je kuhalo nekaj gomoljev v njegovi prvi posodici iz lubja, v katero sva dodala še nekaj timijana s travniške ravnice, da bo okus še boljši.

Ker je postopek priprave moke iz hrastovih želodov malce dolgotrajnejši, saj je treba želodova jedrca namakati v vodi, da iz njih izločimo tinin oziroma grenkobo, mu jih iz nahrbtnika dam že zmlete v moko in pripravljene za uporabo. Leskove mačice zmelje v prah, doda želodovo moko, dolije vodo, in tako pripravi zmes za divji kruh, jo vrže v pečico, neposredno na žerjavico, ter počaka, da se speče. Čakanje je vredno. Z velikim tekom poje okusne gomoljčke, zraven pa še sveže pečen kruh, ki nanj naredi velik vtis.

Davo je bil zdaj ‘podprt’, zato sva lahko odšla naprej in tik pred sončnim zahodom prispela na sončno stran Javornikov. Tam sva našla presenečenje. Res naju je čakal Ford Ranger, s katerim sva se vesela in zadovoljna kot na leteči preprogi odpeljala domov. Davo je dejal, da mu je zdaj žal, ker ni ostal dlje, vsaj čez noč, saj je imel pred nosom človeka, ki premore znanje, že skorajda izginulo s površja zemlje, z neprecenljivo vrednostjo tako za sedanje kot prihajajoče generacije, kajti česa takega ne doživiš skoraj nikjer več. Moj gozdni brat Davo, lepo te je poznati in hvala ti!

Ford Ranger

Najbolj prodajani poltovornjak v Evropi
Drzen videz in neprekosljive tehnologije
Najbolj varen v svojem segmentu: edini je prejel vseh 5 zvezdic NCAP
Na voljo z enojno, dvojno in podaljšano kabino
Možnost preklopa med pogonom 4x2 ali 4x4

Odlični motorji 2.2 TDCi (330 Nm, 385 Nm navora) in 3.2 TDCi (470 Nm navora)
Možnost prevažanja do 1.120 kg in vleke do 3.500 kg
Bredenje po vodi globine do 800 mm
4-letno jamstvo brez omejitve prevoženih kilometrov

Več o Ford Rangerju >

Ne zamudi novosti!

Naroči se na Fordove eNovice in/ali na tiskano različico brezplačne revije Ford Magazine: